Trije mednarodni sodniki arbitražnega sodišča so seveda dovolj seznanjeni, da bodo razumeli veliko razliko v razlogih, zakaj arbitra ni imenovala Hrvaška in zakaj ne Slovenija. Drugače povedano, odločitve, da slednja imenovanje prepusti predsedniku arbitražnega sodišča, ne bodo razumeli kot odrekanja legitimnosti sodišču ali postopku, prav nasprotno. Pa čeprav vlada s tem, ko poudarja, da je zdaj najpomembneje odpraviti vsak dvom o pristranskosti arbitra, priznava Sekolčeve napake. Imenovanje domačega arbitra (pri čemer menda ni bilo več nobenega razpoložljivega) bi sicer lahko ustvarilo vtis spoštovanja duha, v katerem je bil spisan arbitražni sporazum. Tudi pomisleki, da bi Hrvaška takšnega arbitra morda spodbijala, so prazen strah, kajti uradni Zagreb je sodelovanju v postopku povsem obrnil hrbet. Lahko pa bi takšno imenovanje po objavi razsodbe dalo Zagrebu v roke dodaten argument, češ da se najbrž niti novi arbiter ni obnašal nič drugače kot prejšnji. Tretja možnost, imenovanje mednarodnega strokovnjaka, pa je bila za Slovenijo kočljiva, potem ko so vsi v zvezde kovali Ronnyja Abrahama, ta pa je svojim ravnanjem nato naredil velikansko škodo Sloveniji in pomagal okrepiti dvome o arbitraži. Samo predstavljajmo si, da to stori še en »slovenski« arbiter...

Prepustitev imenovanja arbitra predsedniku sodišča je tudi najugodnejša pot, ki je še ostala vladi. Na slednjo je tako zaradi rokov za imenovanje arbitra kot zaradi interesa opozicije, da se drži čim dlje od vrele kaše, padla končna odgovornost. Da so pred včerajšnjo odločitvijo in tudi pred izbiro Abrahama zasedale stranke in odbor za zunanjo politiko, ni imelo z izbiro pretirane zveze. In na vlado bo tako ali drugače letela odgovornost za afero in za odziv nanjo, saj opozicija že nabira politično strelivo za čas, ko pokanje ne bo več videti kot najedanje nacionalnega interesa. Na preizkušnji ne bo le zunanji minister Karl Erjavec, ampak glede na včerajšnjo odsotnost ministrov iz vrst SD tudi koalicija.

Kdaj bo to strelivo začelo leteti, je odvisno tudi od arbitražnega sodišča, najprej od tega, ali bo nadaljevalo delo, kot si želi in pričakuje slovenska stran, kar bomo izvedeli predvidoma septembra. O tem bo odločalo samo. Nekaj mednarodnih pravnikov ni prepričanih, da je odločitev na dlani, Abrahamov odstop tudi ni čisto nedolžen. Za slovensko politiko bi bilo precej nesrečno, če bi izjave o tem, kaj sodišče mora oziroma kaj se od njega pričakuje, dočakale podobno klavrno usodo, kot jo je tista o veliki zmagi slovenske diplomacije, namesto da bi poslušala navodila tribunala, naj bo čim bolj tiho.