Čeprav bi pričakovali ravno obratno, izraz branjevka nima nobene povezave s Trnovčankami in Krakovčankami, ki so še do pred nekaj leti zasedale spodnji desni vogal glavne ljubljanske tržnice. Zanje je bilo to, da jih je kdo označil s to besedo, celo žaljivo. Zakaj? Ker so v preteklosti tako imenovali prekupčevalce z zelenjavo, ki niso nikoli imeli svoje zemlje, one pa so se zelo trudile na svojih izjemno urejenih vrtovih. Vse pridelke so vzgojile same, jih lastnoročno pripeljale na trg in tam cele dneve prodajale, zaradi česar imajo posebno mesto v ljubljanski zgodovini.
Iznajdljivo do prhke zemlje
Zase so si Trnovčanke in Krakovčanke izbrale bolj ugledno ime – solatarice, ki je bilo tudi najbolj smiselno, saj je bil njihov glavni pridelek solata. In to ne katera koli. Zaslovele so z ljubljansko ledenko ali ajsarico, ki so jo v 19. stoletju v velikih količinah izvažali tudi v Gradec, na Dunaj in v Prago, nekaj pa baje tudi v Istro.
Zaradi tega se je Krakovega, ki je bilo prvič omenjeno že davnega leta 1450, prijelo celo ime Solatendorf ali solatna vas, tradicija pridelovanja solate pa se je kasneje razširila čez Gradaščico na trnovsko gmajno, kjer je bil po pisanju etnologinje dr. Mojce Tercelj Otorepec do sredine 19. stoletja občinski pašnik.
Mesto je na trnovski gmajni tudi pridobivalo ilovico za svoji opekarni (od tu ime Opekarske ceste) in ko se je v izkopanih jamah nabirala voda, ki je stala in zaudarjala, je mestna oblast težavo rešila tako, da je zemljo razdelila med ljudi. Ti so se morali potem sami znajti. Najlažje so jame zasuli z opeko in ostanki ometa, tako imenovanim frajhom. »Na to podlago so navozili zemljo, mestni pometači so jim vozili smeti, prah in konjske fige. Zaradi tega je postala zemlja tod okoli tako prhka,« je še zasledila avtorica knjige Trnovski tičarji in solatarce.
Najprej nosile na glavi
»Prizadevale so si pridelati ledenko brez sicer neškodljivega rdečega roba, zaradi katerega so nepoznavalci mislili, da solata ni sveža,« so po preteklosti nekdanjega predmestja Ljubljane pobrskali tudi študenti Univerze za tretje življenjsko obdobje, ko so pripravljali knjižico Z menoj po mojem mestu. Seme te avtohtone sorte so solatarice seveda same vzgajale in ga skrbno varovale, se je denimo na poti po sledeh ljubljanske ledenke spomnil upokojeni Trnovčan: »Nekoč so s starimi 'ferenki' prekrivale solatne glave na njivah zato, da se njihova solata ne bi 'skurbvala' s sosedovo. Ko sem kot majhen fant vprašal mamo, kaj je to 'skurbvala', sem dobil odgovor: Boš videl, ko boš velik.«
Sprva so solatarice manjše količine zelenjave (poleg solate so za na trg pridelovale večinoma še redkvice in razna zelišča) nosile na glavah v jerbasih. Najprej na Mestni trg, po prvi svetovni vojni pa na Vodnikov trg, kjer so imele stalni kotiček v desnem spodnjem kotu. Takrat je tudi njihovo delo postalo veliko lažje, saj so za prevoz na trg dobile cize, ki naj bi nastale po vzorcu mlekarskega vozička ali potočnice. »To je ropotalo, ko so solatarice odhajale s cizami proti trgu!« je opisala nekdanje vzdušje dr. Tercelj-Otorepčeva. Od Trnovskega pristana so jo mahnile po Krakovskem nasipu čez Čevljarski most in mimo magistrata. Kdaj tudi dvakrat na dan. Najprej so morale cizo pustiti ob strani, sčasoma pa so našle način, da jim je služila tudi kot stojnica.
Delikatesa iz Trnovega
Poleg solatarstva pa je bilo sredi 19. stoletja, po pisanju dr. Nene Židov v knjigi Ljubljanski živilski trg, v Trnovem pomembna gospodarska panoga tudi zeljarstvo. Zelje so sicer kupovali od posavskih kmetov, a so ga znali tako dobro skisati, da so po njem sloveli daleč naokoli. Ko so leta 1931 zeljarje zaradi navijanja cen pregnali s trga, se je zanje zavzelo celo mesto. Ljubljančanom je bilo trnovsko zelje tako dobro, da so bili pripravljeni zanj plačevati tudi višjo ceno.
Z zeljem pa Trnovčani niso trgovali le na drobno, ampak tudi na debelo čez naše meje. »Trnovo, metropola kislega zelja,« so leta 1927 zapisali v časniku Jutro. »Saj brez njega vendar ne moreš spraviti klobase dol! Kisati pa ga znamo tako, da je ves svet poln hvale našega zelička,« so ponosno zapisali. Ta ponos pa so še stopnjevali: »Pred vojno so šli vagoni po Avstriji in slavo so mu peli najbolj razvajeni dunajski gurmani ravno tako, kolikor je bila polna njegove hvale vsa Italija. V Trstu so nakladali sodčke s trnovskim zeljem na ladje za Grčijo, Egipt in celo v Jeruzalem so si menihi vseh ver, ki varujejo božji grob, regulirali izpostene želodce z delikateso iz Trnovega. Pravijo, da brez našega zelja ni mogla obstati niti Amerika.« Po vojni pa so bili njihovi kupci bolj v Dalmaciji in otokih Jadrana.
Danes vztrajata dva
O tem slavnem kislem zelju danes v Trnovem ni več sledu, je pa mogoče še vedno najti dva solatarja, ki se trudita za ohranjanje trnovske in krakovske tradicije. Jani Čuda in Andrej Peršin svoje pridelke, med njimi tudi pristno ljubljansko ledenko, na tržnico še vedno vozita s cizo, le da imata ti zdaj gumijasta kolesa. Kljub temu so ne prav tako davno v Trnovskem pristanu odstranili znak, da po tej poti vozijo ročni vozički, in tako bo najbrž izginila tudi ta dragocena tradicija. Mladi so izbrali druge poklice, ljudje z avtomobili hodijo v trgovine, kjer na enem mestu najdejo od čevljev do solate, mestna oblast pa pridelovanja ne ceni več tako kot nekoč, ko Trnovčankam in Krakovčankam edinim na trgu ni bilo treba plačevati najemnine.
