Kljub temu je znanost še vedno najbolj zanesljiva in ponovljiva pot do novih spoznanj od vseh, ki jih imamo na voljo. Nič ni narobe, če smo do njenih pomanjkljivosti kritični. Ravno nasprotno, nujno je, da smo! A primera, ki ju v ta namen navaja dr. Mastnak, avtor interpretira nedosledno. Če ju na kratko povzamemo:

Primer 1: velika večina znanstvenic in znanstvenikov z relevantnega področja se strinja, da so klimatske spremembe rezultat človeške dejavnosti. Korporacije s poslovnimi interesi, ki jih takšno stališče ogroža, in od njih podkupljeni politiki na znanost vršijo nezaslišane pritiske. Znanstvena skupnost torej po avtorjevem mnenju pogumno zagovarja Resnico, kljub grožnjam korporacij in politikov. Do tu vse lepo in prav. Mnenj redkih znanstvenikov, ki brez pravih dokazov trdijo, da podnebnih sprememb ni ali pa da jih ni povzročil človek, ne omenjamo.

Primer 2: velika večina znanstvenikov in znanstvenic z relevantnega področja se strinja, da gensko spremenjeni organizmi sami po sebi ne predstavljajo nevarnosti. Korporacije in »njihovi« politiki pritiskajo na redke znanstvenike, ki brez ponovljivih in preverljivih dokazov govorijo o nikoli potrjenih nevarnostih. Znanstvena skupnost po tej interpretaciji zagovarja Laž, ker je podlegla pritiskom korporacij in politikov. Mnenja redkih posameznikov, ki se razlikujejo od večine, pa so nekakšno plemenito uporništvo in nikakor ne sumljiva kot v prvem primeru. Opisana primera sta združljiva le na dva načina. Bodisi so korporacije s področja gensko spremenjenih organizmov bistveno bolj mogočne in učinkovite pri podkupovanju znanstvenikov kot korporacije s področja fosilnih goriv. Ali pa so molekularni biologi in biotehnologi bistveno bolj podkupljivi kot klimatologi. Takšna razlaga ni le smešna, je tudi žaljiva. In še največja težava: avtor ne pojasni, na podlagi česa se je odločil, da ima v primeru klimatskih sprememb znanstvena skupnost prav, v primeru gensko spremenjenih organizmov pa namerno zavaja javnost. Ker tako pravi javno mnenje in javno mnenje ima vedno prav, ne glede na znanstvena dejstva? Se mu morda zdi slabo vse, s čimer se ukvarjajo velike korporacije? Glede na vso škodo, uničenje in bedo, ki jo mnoge od teh korporacij povzročajo človeštvu in okolju, je to sicer povsem razumljiva instinktivna reakcija. Zagotovo pa ne more pa biti racionalni znanstveni argument.

In v tem je težava. V trenutku, ko se dr. Mastnak odloči arbitrarno razsojati, kdaj ima znanost prav in kdaj ne, njegovo stališče preneha biti nujno potrebna argumentirana kritika odnosov med znanostjo, politiko in kapitalom. Postane mnenje, da se lahko poljubno odločamo o veljavnosti znanstvenih ugotovitev. V skladu s tem mnenjem je človekova vloga pri podnebnih spremembah znanstvena potrjena, če ustreza našim predstavam o svetu. In če nam gensko spremenjeni organizmi niso všeč, znanstvene rezultate o njihovi neškodljivosti pač razglasimo za ponarejene. S tem avtor podpira točno to, kar sicer pripisuje kapitalu in politiki: »Znanost ni avtoriteta, ki vedno velja, temveč se nanjo opiramo, ko presodimo, da nam to lahko koristi.« To je podobno kot upoštevanje sodišč le takrat, ko sodijo v našo korist, ali zagovarjanje demokratičnih postopkov le, ko smo v opoziciji. Nobeden od teh pojavov v Sloveniji sicer ni tako eksotičen, kot bi moral biti. Posledice so neizogibne: neupoštevanje zakonov, polovična demokracija in kvaziznanstveno šarlatanstvo. In imajo natanko takšne učinke, kot jih avtor pripiše »slabim« znanstvenikom: so dobre za korporacije, slabe za znanost ter katastrofalne za večino ljudi in drugih živih bitij.

Dr. Cene Gostinčar