S prevajanjem besede zavičaj imamo v slovenščini kar zabavne težave, saj ne pomeni le rojstnega kraja, doma, rodne grude, včasih tudi domovine in kar je še takšnih sopomenk, ki nam jih sugerirajo slovarji, temveč vse to skupaj in še kaj zraven. Zavičaj je tisto mesto v svetu, tisti kraj (pokrajina, celina, planet…), kjer se človek rodi kot edinstveno bitje in kjer požene svoje korenine. Zavičaj je tako inkubator njegove eksistence, dom, v katerega se bo vedno vračal kot v kraj svojih prvotnih dihov in spominov, ne glede na to, v katerih drugih, tujih krajih bo uresničeval svoje življenje. Mnogi ljudje nosijo svoj zavičaj vedno s sabo, pa ne le v srcu in umu, temveč ga kažejo tudi navzven; zaradi zavičaja jih mučijo domotožje, hrepenenje in melanholija.

Človek ima lahko dve domovini (ali več) in je doma na različnih krajih, toda rodiš se, pravijo, samo enkrat, samo en rojstni kraj lahko vpišeš v svoje osebne dokumente. To pa še ne pomeni, da imaš – če si se rodil v obnebje srbskega, hrvaškega ali bosenskega jezika ter njihovih variant – samo en zavičaj. Prav biografija Nikola Bertolina je šolski primer zgodbe o človeku, ki je bil vedno prisiljen misliti to dvoumno, zagonetno in nekoliko skrivnostno besedo v množinski obliki in ki se temu slovničnemu številu nikoli ni bil pripravljen odreči. Bertolino je človek z mnogimi zavičaji in z nikoli dokončano udomačitvijo. Rodil se je leta 1931 v Buenos Airesu v italijansko-hrvaški družini ekonomskih emigrantov iz srednje Dalmacije, kamor pa se je družina iz istih razlogov vrnila kmalu po njegovem rojstvu. Sledile so številne selitve in menjave kulturnih, jezikovnih in družbenih okolij, več kot desetino različnih krajev bivanja in še več šol je zamenjal v starem zavičaju, preden se je po drugi svetovni vojni po spletu naključij ustalil v Beogradu, a tudi tam ni nikoli trdno zategnil svojih vozlov na privez vsakršnih, bodisi svobodno izbranih bodisi vsiljenih identitet. Paradigmatična, ahasverska zgodba množice evropskih intelektualcev v dvajsetem stoletju, bi lahko rekli, v isti sapi pa povsem enkratna, napisana tenkočutno in iskreno, neprizanesljiva tako do sebe kot do okolij, v katerih je Bertolino živel svoje tujstvo in druge izločenosti, pisava, ki bralca ne spusti iz ujetosti v njeno izvirno poiesis, dokler ne obrne še zadnjega lista v knjigi.

Bertolinova knjiga postane še dodatno zanimiva v zadnjih poglavjih, ki pripovedujejo o avtorjevem uredniškem delu pri beograjskih založbah v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot urednik je namreč omogočil izid nekaterih knjig, ki so v javnosti sprožile silovite odzive in afere. Na vrhu seznama je bila nedvomno mati vseh jugoslovanskih literarnih afer, ki se je začela kmalu po izidu Grobnice za Borisa Davidoviča (1976) Danila Kiša in v kateri se Bertolino, priznava, ni vedno najbolje znašel. Nasprotniki različnih provenienc, od bulvarskih novinarjev do akademikov, ki so, se je pokazalo kmalu, oblikovali militantno nacionalistično jedro srbskih (kvazi)zavičajnih intelektualcev, so Kiša obtožili za plagiat, ga zmerjali z (Borgesovim itd.) epigonom, ga označevali kot »tuje telo« in »vsiljivca« v srbski kulturi (bil je Jud), mu očitali, da je brez talenta, in še in še. V polemiki ni šlo samo za načelna razhajanja med konservativci in novo (post)moderno Kiševo literarno poetiko, ki jo je poln gneva, pa vendar lucidno in duhovito razgrnil v Uri anatomije (1978), svojem odgovoru na medijsko in čaršijsko hajko, nasprotno, potekala je kot surov politični in medijski reality show, kot opankarski obračun sredine s posameznikom, ki jo je v vseh pogledih presegal, z avtonomnim, a drugačnim, tujim posameznikom, kulturnim pritepencem in izrod(k)om, kot so se izražali. Šlo je tudi za politična »pregrupiranja«, ki so se do jasnine javno izostrila le nekaj let pozneje. Tisto bitko je Kiš nazadnje zmagovito dobil, svoje zoprnike je dotolkel prav z nepresežno jedkim, ironičnim, ciničnim, hkrati pa akademsko suverenim diskurzom Ure anatomije, toda po umazani vojni, v kateri nasprotniki niso izbirali sredstev, se je protestno odselil v Pariz in se vrnil šele – v krsti. Moral je zapustiti svoj zavičaj, ali z njihovimi besedami: moral se je pobrati v svojo Filadelfijo.

Prav tako je nekje na robu velikih zgodb, kakršna je Kiševa, svoje zavičaje nenehno iskal tudi Nikola Bertolino, jih zapuščal, izgubljal in bežal iz njih, neredko s preganjalci za petami, saj so tudi njega označevali na eni strani za pritepenca, na drugi pa za tistega, ki se je odrodil. Bertolinova avtobiografija ni kaka junaška zgodba, prej nasprotno. To je počasna in mestoma dolgovezna lamentacija o porazih, umikih, izgubah, begih in molčanjih, zašepetana avtorefleksija o nedokončani samouresničenosti in tudi trmasti ozkogledosti, skorajda zgodba o možu brez posebnosti. Nemara je prav zato tako pomenljiva in pretresljiva, da jo človek odloži s težko kepo v goltancu.