Mene se bojite, ki sem tri dni hodil po puščavi in čakal privid, ki bi mi pregnal podobo roke, ki je molela iz prahu moje hiše, majhne otroške roke, mene se bojite, ki sem samo roko videl, kako moli z mrtvimi prstki k meni izpod prahu, mene, ki je bil moj svet puščava, polna negibnih rok, in so bile moje oči kakor ona izsušene, mene se bojite, ki sem hodil, ko sem hotel pasti na tla in jokati, ki sem hodil, ko sem hotel pasti na tla in umreti, mene, ki me smrt ni hotela.
Mene se bojite, vi, ki pripravljate svojim otrokom zajtrk in se jezite, ker drobtine kruha padajo po tleh, mene, ki so me zajeli ljudje slepih oči in me vprašali, kam grem, mene, ki so me udarili, ker sem jim rekel, da jaz ne grem, ampak sem ostal, odšli pa so vsi drugi, mene se bojite, ki so me udarili, ko sem jim našteval stotine imen njih, ki so odšli, stotine imen njih, ki so me objeli, ko so me srečali, mene, ki ne grem, ker nimam h komu, ker ni nikjer več nikogar, ki bi me objel.
Mene se bojite, ki samo hodim in ki zapiram oči, da ne bi videl roke, ki moli k meni iz prahu moje hiše, a jo še vedno vidim, mene, ki so me izpustili ljudje slepih oči, ki se jim je zdelo, da me sploh ni in da udarjajo v puščavski prah.
Mene se bojite, ki so me ustavili ljudje v uniformah in me vprašali, kdo sem in od kod prihajam, mene, ki sem jim rekel, da sem nihče in da prihajam od nikoder, mene se bojite, ki sem jim rekel, da človeka, ki je bil nekoč poimenovan z mojim imenom, ni več, mene, ki sem jim rekel, da je mesto, v katerem sem rojen, izginilo skupaj s svojim imenom in da naj me sami poimenujejo, če potrebujejo ime, naj sami poimenujejo štiri leta uničevanja, štiri leta ubijanja, ker da to sem jaz in od tam prihajam.
Mene se bojite, ki so mi dovolili, da sedem na vroča, prašna tla, ki so mi dali jesti in piti, čeprav jih nisem prosil, ker nisem maral ničesar iz uniformiranih rok, mene se bojite, ki sem iz puščave prišel kot številka in so me uniformirani le še preštevali, eno ležišče, en obrok, eno pokrivalo, to sem jaz, ki se me bojite, mene, ki vas je strah mojih spominov, ki vas je strah slik v meni, slik mojega mrtvega očeta in moje mrtve mame, mojih mrtvih bratov in sestre, slike otroške roke, mene se bojite, ker vas je strah tega, kar so videle moje oči, ker ne veste, kako je vsak dan gledati umirajočim v oči, ne veste, da teh pogledov nisem preživel in da se vi bojite umrlega človeka. Mene se bojite, ker veliko tega ne veste, in tega vas je najbolj strah.
Mene se bojite, ker ne veste, zakaj po vseh svojih smrtih še vedno hodim, zakaj se še nisem ustavil in omagal, zakaj prihajam k vam in vam prinašam svojo bolečino, mene se bojite, ki ne poznam več bolečine, ki me nič več ne more zaboleti, ne vaši udarci, ne vaša poniževanja, mene se bojite, ki lahko ne spim in ne jem, ki lahko vse, ker je vse že za menoj, mene, ki le še hodim, ki se le še približujem, a se vam ne bom nikdar približal, ker vas še vedno boli in vas je še vedno strah in še vedno upate.
Mene se bojite, ker ste še vedno živi in še vedno verujete, jaz pa sem že večkrat umrl in zaman bi vam našteval imena svojih smrti, medtem ko bi me vi zaman ubijali.
Mene se bojite in mojega boga, ki ga več nimam, ki sem že davno izgubil vero vanj, mene se bojite, ki se je moja vera kakor moja hiša povrnila v prah, a vi se vseeno bojite boga v meni, ker to, kar je v meni, je za vas moj bog, moj brezup je moj bog, moje smrti so moj bog.
Mene se bojite, ker sem jaz za vas moj bog, in zato se me bojite, mene, ki nimam več boga. Mene se bojite in mojega boga, vi, ki še vedno molite bogu za boljše življenje in boljši svet, mene se bojite, ker prinašam sporočilo, da boga ni, ne vašega, ne mojega.
Mene se bojite, ki nimam nič in sem nič. Mene se bojite, vi, ki imate vse in ste vse.
