Aleksandar Đorđević: Če se kdo izmika reprezentanci, ga je morda strah igranja proti najboljšim

Ne drži, ampak hvala.

Leta 1990 sem šel na kamp igralcev brez pogodbe in za krajši čas pristal pri Boston Celtics. Spoznal sem Larryja Birda, s katerim sva imela neki poseben odnos, drug drugemu sva prirejala razne ukane. Enkrat mi je prerezal dres na ramenih in s spodnje strani oblepil z obližem. Nisem opazil in sredi treninga mi je dres padel dol. Nisem mu ostal dolžan, v garderobi se mu zvezal vezalke na športnih copatih in čevljih, tako da mu ni preostalo drugega, kot da vezalke prereže in napelje nove. Takšnih otročarij je bilo ogromno. V spominu mi je ostal kot sijajen človek in velik vodja. Imel je neverjetno karizmo. Še danes se mi v mislih vračajo slike iz tega obdobja, ko ga skušam posnemati. Na koncu nisem ostal v ekipi, ker so izbrali drugega igralca. Poznalo se je, da še nisem imel agenta.

Ne, ne… Ena od resnic življenja je, da večji ko je človek, bolj je preprost. Največje veličine so ljudje, ki vedno ostanejo preprosti. Zavedajo se svoje vrednosti, zato ne čutijo potrebe, da bi se potrjevali na drug način. Larry Bird je vse pokazal na igrišču. Vedel je, kaj nosi v sebi, zato je bil zunaj igrišča preprost človek in vsi so ga spoštovali. Zame je bila to odlična šola za življenje. Bil sem zelo mlad…

Ne vem točno. Mislim, da je imel takrat 33 let, jaz pa 22. Od takrat sem ponotranjil držo, da poskušam biti še bolj preprost od preprostih ljudi, predvsem v odnosu do drugih.

Tudi v tem je resnica. Sanjaj veliko, delaj ogromno, ostani skromen in obdaj se z ljudmi, ki jim verjameš.

V Ameriki sem igral poletno ligo, ko sem že podpisal pogodbo. Po prvi ali drugi tekmi sem v dresu odšel na parkirišče, kjer me je v avtomobilu pred dvorano čakal agent Keith Glass. Pred tem sva se nekajkrat slišala po telefonu. Glass je krasen človek, napisal je odlično knjigo o NBA, še vedno pa je aktiven agent. Morda sem celo edini igralec v zgodovini, ki je podpisal najprej pogodbo s klubom in šele nato z agentom.

Veliko se je spremenilo, ampak vsak bi moral najprej opravljati svoj posel. Kvaliteta igralca mora biti tista, ki prinaša pogodbo, ne kvaliteta njegovega agenta. To morajo spoznati vsi mladi športniki. To ni tržnica, kjer bi se ponujali kot krompir ali paradižnik, ampak morajo svoje znanje pokazati na terenu. Šele potem se začenja povpraševanje, kdo so in kje igrajo. Če bi bil še enkrat najstnik, bi bili agentje točno tam, kjer so bili takrat. Vse bi bilo jasno. Nobene potrebe ni, da je agent ob meni po vsakem treningu ali tekmi. Ve se, kaj je moj posel in kaj njegov.

Res je, ampak mi smo bili pri šestnajstih, sedemnajstih letih obkroženi s trenerji, starejšimi igralci in družinami. Učili smo se od njih, ne od agentov in odvetnikov, ki zgolj preštevajo denar in odstotke. Mladi igralci se morajo osredotočiti na šport in trdo delo. Edina vsakodnevna ambicija mora biti napredek na igrišču in v življenju. Vse drugo bo prišlo zraven, če bodo dovolj dobri. Šele takrat pridejo na vrsto agenti.

Ključ je, da se tudi v Evropi uvede sistem iz NBA – igralec mora sam plačati agenta, in to največ štiri odstotke vrednosti pogodbe. Pri nas pa agenti dobijo deset odstotkov od kluba in deset odstotkov od igralca, kar je absurd. V igri je veliko denarja, zato je toliko agentov. Samo grabijo in grabijo. Tudi za klube bi bilo bolje, saj bi jim ostalo več denarja za igralce. V ekipi imaš dvanajst igralcev, in od vsakega moraš plačati po deset odstotkov raznim agencijam. Verjetno bom napisal kar odprto pismo, da se sedanji sistem v Evropi spremeni. V košarki je skoraj več agentov kot skavtov in trenerjev, ki so dejanski strokovnjaki. To je za šport zelo nevarno.

V reprezentanci sem bil dve leti prej, ko sem pri dvajsetih osvojili bronasto kolajno na evropskem prvenstvu. Imel sem pomembno vlogo v ekipi, zato je tista kolajna ena mojih najljubših. Kasneje me ni bilo na olimpijskih igrah, ker sem imel operacijo kolka. Reprezentanco Jugoslavije je prevzel Dušan Ivković, v ekipi pa je bil Dražen Petrović, ki je bil fantastičen napadalec. Tudi jaz sem bil zelo napadalno orientiran, zato naju Ivković ni hotel skupaj v ekipi. Ob njega je raje postavil boljšega obrambnega igralca, kot sta Zoran Radović in Jure Zdovc, ki sta bila v paru z Draženom bolj kohezivna. Kot trener zdaj razumem, zakaj me ni bilo na prvenstvu. Takrat nisem.

Še vedno imam doma revijo Tempo, za katero je Ivković pred prvenstvom izjavil: »Saša Đorđević je najboljši jugoslovanski organizator igre z izredno odigrano sezono.« Imel je prav. S Partizanom smo osvojili Koraćev pokal in jugoslovanski pokal, toda tri dni kasneje me ni dal niti na širši seznam reprezentance. To me je prizadelo. Ni mi preostalo drugega, kot da grem na služenje vojaškega roka.

S Partizanom smo igrali v Zagrebu proti Ciboni in izgubili po dveh podaljških. Po tekmi mi je zabičal: »Zapomni si, kdaj si nazadnje igral v reprezentanci – nikoli več!« Nisem mu ostal dolžan in sem mu zabrusil nazaj vse kletvice, kar sem jih poznal. Ne vem, koliko je s tem povezano, toda potem me res ni bilo v reprezentanci. Vrnil sem se leta 1991, ko Dražena ni bilo več zraven.

Prav nasprotno. Pred tem, mislim, da leta 1986, je služil vojsko v Beogradu in sva se veliko družila, tudi treniral je pri nas v Partizanu. Resnično nisva imela nobenih problemov. Je pa res, da sem vedno užival, ko sem igral proti njemu in drugim velikim igralcem. Nekoč sem imel ponudbo Cibone, a je nisem sprejel, ker sem hotel igrati proti njej. Božidar Maljković me je vabil v Split v Jugoplastiko, pa prav tako nisem šel. Večkrat v karieri sem imel ponudbe močnejših klubov, toda najboljši sem hotel postati z manj dokazano ekipo.

Velik šok je bil. Ravno sem bil doma z ženo, ko sem videl novico na televiziji. Vsaj dve uri se nisem mogel pomiriti. Resnično velik šok. Bil je najboljši igralec z območja nekdanje Jugoslavije vseh časov. Ob njega bi postavil samo še Dragana Kićanovića in Krešimirja Ćosića iz prejšnjih generacij. Sploh ni pomembno, kaj mi je rekel, to je bilo rivalstvo na igrišču. Dražen je bil vodja takratne dominantne reprezentance. Bil je izreden delavec. Štiriindvajset ur na dan je razmišljal o košarki. S svojo strastjo je zastrupil tudi ostale. Vsi smo hoteli igrati z njim ali proti njemu. Pri njem sta se povezala talent in delo. V višave ga je poneslo prav trdo delo, saj je bil v dvorani ure in ure.

Vedno. Po štiristo, petsto metov sem naredil po vsakem treningu. Res je, da se časi spreminjajo. Treningi so bili manj zahtevni, košarka je bila manj atletska, toda še vedno rad vidim, če igralec po ekipnem treningu ostane v dvorani in trenira. To je tudi majhna zmaga zame kot trenerja.

Vsaj pol ure. In to do konca kariere. Šel sem se razne igre, ali sem preigraval po celem igrišču, ali si zamišljal, kako iz različnih položajev mečem v zadnji sekundi, ali sem hotel zadeti deset trojk zapored… Vedno je bil neki cilj, tekma s samim seboj.

Seveda. Na tekmi zadeneš, če imaš avtomatizem s treninga.

Bilo je veliko napetosti in naboja, toda ne sovraštva, vsaj ne med nami športniki. Toda celotna atmosfera je bila zaradi vojne izjemno težka in obremenjujoča. Ta dvoboj med Hrvaško in Jugoslavijo je bil sploh prva tekma po vojni v kateremkoli športu. Prvič smo si stali nasproti. Končala se je na poseben način. Niti pomisliti nočem, kaj bi bilo, če bi zgrešil.

To je bila s športnega vidika sramotna poteza. Vem, da so dobili takšno navodilo iz vrha hrvaške države, toda zmagovalcu moraš vedno čestitati. Tako se svoje države v športu ne predstavlja. To je bil škandal, ki ga lahko razumemo le zaradi takratne situacije. Eno je, kadar nasprotniku ponudiš roko zasebno, drugo, kadar jo v javnosti, s čimer pokažeš človeško veličino. A za našo Jugoslavijo je bil to izreden uspeh, še posebno po triletnem embargu.

Bilo je zelo težko. Družina je ostala v Beogradu, starši, brat in ženini starši niso hoteli oditi. Takrat ni bilo interneta, skypa, mobilnih telefonov… Toda v športu moramo človeške odnose dvigniti na višjo raven, čeprav je težko, zelo težko. Preveč ljudi je po nepotrebnem izgubilo življenje. To se ne pozabi, niti se tega ne da spremeniti. Vojna je tudi potrdila, da smo športniki v resnici zelo majhni. Četudi imamo neko ime v javnosti, smo nepomembni. Situacije ni mogel nihče kontrolirati, razen ljudi, ki so sprejemali vse tiste katastrofalne odločitve.

Že vso zgodovino navijači v Beogradu cenijo športne junake iz bivše Jugoslavije. Tudi Stojko Vranković je spoštovan, da o Draženu niti ne govorim. Beograjska publika ima to človeško plat, ki pa žal ne velja na vseh področjih.

Mi smo bili nekoč posvečeni košarki. Trenirali smo ves čas, dobro so nas selekcionirali in vedeli smo, da ne bomo imeli veliko priložnosti, zato smo vsako izkoristili. Samo z delom si lahko prišel do uspeha. Sreča je bila, da je okostje ekipe ostalo skupaj več let, tako da so mladi igralci vstopali v ustaljen sistem. Zdaj klubi zamenjajo po deset igralcev na sezono, pri čemer je težko uvajati nove talente. Mladi morajo rasti in se učiti od starejših. Ko sem prišel v prvo ekipo Partizana, sem imel ob sebi Željka Obradovića, Petra Vilfana, Milenka Savovića, Nebojšo Zorkića… Najprej smo se učili, nato pa prevzemali njihove vloge. Več je bilo planiranja in dolgoročnih načrtov, česar ne pozna skoraj nobena evropska ekipa več, saj ni zaupanja v skupinsko delo.

Fenomenalnem. Z Juretom sva se videla tukaj v Kranjski Gori. Odličen in pošten fant je, pa tudi košarkar je bil vrhunski. Peter je bil eden tistih, ki so me navduševali v mladosti. Z lahkoto je na vsaki tekmi dosegel trideset točk, zabijal je nazaj z obema rokama… Do takrat skoraj ni bilo takšnih igralcev. Skupaj sva bila pri Partizanu. Od njega sem vpijal vse, kar sem lahko. V Beogradu je pustil za sabo veliko prijateljev. Povabil sem ga na mojo poslovilno tekmo, a žal ni imel časa.

To je stvar njune odločitve in ljudi, ki so ju vabili. Zagotovo sta košarkarsko nesporna, toda neigranje za reprezentanco veliko pove o njiju.

V košarki je nepisano pravilo, da dokler ne pokažeš česa velikega v reprezentanci, te drugi igralci ne priznajo. Največji igralci so v reprezentancah izjemno tekmovalni. Če se kdo izmika tej tekmovalnosti, morda nekaj skriva. Morda ga je strah igranja proti najboljšim. Veliki igralci o tem ne razmišljajo. Naš Miloš Teodosić bo vedno prišel v reprezentanco, saj hoče tekmovati. V Srbiji smo reprezentanci povrnili ponos, potem ko je bilo v preteklosti nekaj odpovedi.

Če boste imeli kdaj priložnost, ju vprašajte, na kaj sta bolj ponosna, na naslov NBA ali na reprezentančni uspeh. Tony Parker bo zagotovo rekel, da je njegov največji uspeh naslov evropskega prvaka, Dirk Nowitzki pa, da je najbolj vesel srebrne kolajne s prvenstva v Beogradu. Vsak igralec je desetkrat bolj ponosen na uspeh v reprezentanci kot na klubske lovorike.

Kakšen ponos? Kdor ima takšen ponos, je nekaj narobe z njim. Če se ti ponudi priložnost v reprezentanci, moraš priti. Prepričan sem, da lahko v tem trenutku pokličem kateregakoli srbskega košarkarja in bo že jutri tukaj.

Veliko. Sploh ni vprašanje. Govoril bom o Srbiji – v naši krvi je, da vedno poskušaš nekoga povleči za nos, ali se šališ iz prijatelja v lokalu, ali iščeš luknjo v zakonu, ali v šoli prepišeš domačo nalogo med odmorom… Vse to je v našem karakterju. Tudi v košarki moraš tekmeca vreči na finto. Poslati te moram levo, da grem lahko desno. Talent je še vedno tisto, kar privablja ljudi na tribune. Zaradi talenta, štosa, finte ljudje plačajo vstopnico. Enako velja za naš moštveni duh. Srbija je bila v mnogih vojnah, zato potrebujemo bitke. In smo ponosni, da se borimo za svojo državo. Zato smo dobri v košarki, rokometu, vaterpolu, odbojki, tudi v nogometu imamo mladinske svetovne prvake.

On je pa sploh najboljši športnik vseh časov, kar se jih je rodilo na naših tleh.

Raje se spominjam tistih, ki so verjeli vame. A očitno sem bil zato še bolj zagnan, da dokažem nasprotno. Nikoli nisem bil najhitrejši, najboljši v skoku ali najmočnejši, a vedno sem imel v sebi delo, željo, tekmovalnost.

Res je, ampak to ni arogantnost ali prepotentnost. Preprosto hočem svoje delo opraviti najbolje, kar se da. Tekmovalnost me vleče naprej. Zakaj bi nekaj počel slabo? Če mečem na koš, mečem zato, da bi zadel. In ko mečem, hočem zadeti več kot drugi. Ne pravim, da sem najboljši, a kdor hoče biti boljši od mene, mora to dokazati na terenu.

Kratek bom – vsak naj dobro opravi svoj posel in bo za vse bolje. Moja naloga je, da sem uspešen v košarki. Zato so me pripeljali in tudi plačali.

Ja, rad se lepo oblečem. Tega ne skrivam. Od vedno imam to v sebi. Morda tudi zato, ker z ženo živiva v Milanu.