V prizadevanjih za ohranitev slovenstva sta klerikalna in liberalna struja delovali še dokaj složno, pri vseh drugih vprašanjih pa je med njima zijalo vse večje brezno. Drug drugemu so očitali agresivno, brezobzirno politiko in retoriko pri pridobivanju privržencev, kar so eni in drugi v dobi brez interneta razširjali zlasti preko strani tedaj vodilnih strankarskih dnevnih časopisov Slovenec (klerikalni) in Slovenski narod (liberalni), na obeh straneh so nastajali tudi tedniki, polmesečniki ter posebni kulturni listi, namenjeni zlasti podeželskemu prebivalstvu. Na »naše in vaše« so se začela ločevati tudi kulturna in celo športna društva (Sokoli in Orli). Medsebojno obkladanje s poniževalnimi izrazi in zmerljivkami je dosegalo stopnjo nevzdržnosti zlasti pred vsakokratnimi deželnozborskimi in lokalnimi volitvami. Drug drugemu so večkrat očitali tudi »bratenje« s sicer osovraženimi Nemci, ki so bili v mestih največji lastniki kapitala.

Kotiček za liberalce.

Liberalna doslednost. Kakor znano, je v poljanski dolini dr. Tavčar delal škofa odgovornega za obstrukcijo in rekel, da je le on kriv, če ne pridejo vse tri stranke skupaj. »Narod« je vedno pisal, da škof dela obstrukcijo. Včeraj smo pa z največjim začudenjem brali v »Slov. Narodu«, da v katoliški stranki strahovito vre, da gre stranka v kose, kajti – kanoniki s škofom vred obsojajo obstrukcijo. Pri znani duhovitosti liberalne inteligence bi bilo morda mogoče, da bi kak navdušen liberalec tudi ti obe trditvi verjel!

»Narod« piše: »Minevajo tedni in minevajo leta, a napredne stranke še ni konec. Nasprotno, pridružujejo se jej vedno novi somišljeniki, tako, da je danes že ni vasi v hribih, kjer bi ne imela napredna stranka somišljenikov«. Ta trditev je potrebna pojasnila. V vsaki vasi še ni liberalca, a skoro v vsaki vasi se pa dobi kateri, ampak ta liberalec je – baraba. Kdo pa so liberalci na deželi? Večinoma ljudje, ki so z župnikom skregani zato, ker ne dajo svojih konkubin proč, ali ker so oderuhi in sovražijo posojilnice, ali ker so učitelji, ki mislijo, da se bodo z izdajstvom »prikupili«, ali ljudje, ki so si prilastili po krivici kak kos cerkvenega posestva, ali pa splošno nravno tako propala bitja, da je antagonizem proti religiji njih duševna potreba. Zato pa liberalizma popolnoma konec nikdar ne bo. Nekdo izmed »višjih« liberalcev je bil enkrat pijan in takrat je modro odgovoril na vprašanje, ali bo liberalne stranke konec ali ne: »Naše stranke ne bo nikoli konec, ker je človek vedno bolj k slabemu nagnjen, kakor k dobremu«. Mi smo torej z »Narodom« v tem enih mislih, da liberalne stranke ne bo konec, dokler je še kaj lumpov na svetu.

Krasen dokaz za to trditev je Habermann, urednik »Schererja«, tistega lista, iz katerega je »Narod« že marsikatero svinjarijo ponatisnil in ga tudi branil proti briksenskemu škofu. Ta Habermann je bil od nekega častnega sodišča za brezčastnega spoznan zaradi rufianstva in podpore pri zapeljevanju. Zato ga nečejo sprejeti v nobeno inomostsko društvo, razen »najčistejših« nemškonacionalnih konventikelnov. Če pride Habermann v gostilni k mizi, gredo drugi takoj proč. S tem kažejo Tirolci, da imajo več časti v sebi, kakor oni naši »inteligentni«, med njimi tudi c. kr, kateri »sans gêne« sede poleg časnikarske barabe, če je tudi žlice kradla ali svojim prijateljem žene zapeljevala.

Slovenec, 12. avgusta 1902

Lumpi in barabe.

Glasilo ljubljanskega škofa, smradljivi »Slovenec«, ta časopis za častikrajo in vsakovrstne infamnosti, to zrcalo duševne in moralne podivjanosti klerikalizma, je v soboto in v torek na kratko, a korenito karakteriziral napredno stranko in vse njene somišljenike proglasil kot lumpe in barabe. Kar je v napredni stranki, je vse lump in baraba, le moralne propalice so pri tej stranki, kar je pošteno in častivredno, je pri klerikalni stranki.

V političnih bojih se navadno ne devajo besede na tehtnico, ali kaj takega doslej vendar še ni bilo čitati, kakor v sobotni in v torkovi številki škofovega glasila.

Lumpi in barabe so liberalci vsi od kraja.

Lumpi in barabe so oni najboljši posestniki v deželi, ki stoje v taboru napredne stranke.

Lumpi in barabe so trgovci in obrtniki, ki niso klerikalci.

Lumpi in barabe so uradniki, odvetniki, učitelji in notarji.

Lumpi in barabe so vsi pisatelji, znanstveniki in umetniki, ki so naprednega mišljenja.

Lumpi in barabe so vsi uslužbenci ravnovrstnih podjetij, trgovskih in obrtnih, ki niso klerikalnega prepričanja.

Pošteni pa so klerikalci. Pošteni ljudje so ti Šusteršiči, ti Vencajzi, ti Žitniki e tutti guanti; pošteni so ti duhovniki, ki po krivem prisegajo in druge v krivo priseganje zapeljujejo; pošteni ti duhovniki, pred katerimi ni varna nobena ženska, ki imajo v farovžih cele bordele in zapeljujejo svoje kuharice v detomor; pošteni so ti duhovniki, ki na smrtni postelji ležečim ljudem izpod vzglavja odnašajo hranilnične knjižice; ki spravljajo hranilnične knjižice, katerih potem nikdar več ne dajo nazaj; ki sleparijo po posojilnicah in konsumih; ki izdelujejo testamente in zidajo cerkve, da z denarjem za cerkev plačujejo svoje zasebne dolgove. Ti vsi so nravno popolna bitja, pravi vzori in izgledi krščanskih ljudi – vsi drugi so lumpi in barabe.

Nekaj je pa »Slovenec« vendar resničnega povedal: takih idej, ki bi bili klerikalizmu všeč, napredna stranka res nima, in tudi ne takih vzorov. Hvala Bogu na višavah, da je tako, kajti če bi imeli take ideje in vzore, kakor jih imajo klerikalci, bi zaslužili, da kar čez noč cela stranka pogine.

Lumpi in barabe! Zapomnili si bomo to, nad vse infamno insulto, zapomnijo naj si jo vsi naprednjaki in izvajajo naj iz tega vse konsekvence proti tisti sodrgi, v katere imenu govori »Slovenec«.

Klerikalizem ima že od nekdaj ta princip, da vsacega, kdor ne trobi v njegov rog, predstavlja kot moralno propalo bitje, kot hudobnega, ničvrednega, sleparskega človeka. Tako se zgodi vsakemu, kdor ne pleše tako, kakor godejo klerikalci.

Dokler je cerkev imela moč, je nasprotnike klerikalizma kar sežigala, sedaj pa te moči nima več. Zato pa zdaj ščuje proti liberalcem, jih preganja in jih predstavlja kot ljudi, ki so slabši od ciganov.(...)

Slovenski narod, 14. avgusta 1902