A če bi se tega lotil danes, bi se ljudje le nasmihali in me imeli za norega. Ali je torej resnica nekaj, kar je za vse nas prepoznano kot obče dobro, kot del splošne kulture ali identitete naše civilizacije? In vendar je naša zgodovina polna različnih šaljivcev, ki so nam ponujali resnico za vsako ceno, tudi za ceno življenja. Tako ima večina resnicoljubcev ves čas težave z okoljem in življenje jim ni lahko. Jan Hus se je cvrl na grmadi, medtem ko se je Galileo nekako izvlekel. To so bili ljudje, ki so resnico oznanjali kot rezultat svojega uvida. V srednjem veku so bili dvorni norci edini, ki so smeli vladarju oznanjati resnico, kar pomeni, da je imela resnica marginalno socialno ozadje.
Večji križ je s tistimi, ki resnico oznanjajo z naslova dobrega. Poznam nekoga, ki je zatožil prijatelja njegovi ženi, češ da ga je videl z drugo. Po viharju sta se zakonca poglihala in ugotovila, da »prijateljevo« naznanilo ni bilo dobro, prej škodoželjno, če že ne zlonamerno. Ta prinašalec pa se je čudil. Glej no glej, dobrota je sirota. Ob tem pa je pozabil vsaj na dvoje. Njegovo dejanje ni bilo nikomur v korist, vsekakor pa ga za to ni nihče prosil. Ob nekem priložnostnem pogovoru mi je Vitomil Zupan rekel, da svet še ni zrel za resnico. No, in če le pogledamo, koliko ljudi se oprijema take ali drugačne vere in beži iz stvarnosti. Alkohol, droge, religija, knjige, filmi in ne nazadnje politika so le dokaz, da je človek ujet v kulturo, ki je sicer družbeni konsenz, ni pa nujno organska drža njegovega počutja.
Sicer pa je izbira različnih resnic pestra, težava je le z moralnimi in sredobežnimi. Sicer pa, kako bi izgledal svet, če bi ljudje v vsakem trenutku povedali, kaj si mislimo, ne glede na sankcije in na to, kdo si želi slišati našo resnico o sebi. Predvsem tisto, ki je interpretacija drugih o nas, njihovo videnje našega obnašanja, ki ni krojeno po naši meri in okusu. Predvsem pa so različne od predstav, ki jih gojimo o samih sebi. Tako vsakdo lahko sprejme le toliko resnice, kolikor je potrebuje in kolikor je zmore prenesti. Problem resnice je v njeni psihološki prebavi. Svet okoli nas pa je tak, kot ga doživljamo in kot ga interpretiramo.
Nekoč so Hitlerju predvajali Chaplinov film Veliki diktator. Ljudje v njegovi bližini so s tesnobo pričakovali izbruh besa, ki bo sledil. Hitler pa je le užaljeno odkimal, češ, ti Amerikanci me sploh ne razumejo. Človek je bil sam zase prepričan, da prinaša nov red in novo ureditev sveta. Enako je bil proti koncu svojega življenja razočaran Josip Broz Tito, vendar tudi z demokracijo ni nič boljše. Churchill ni bil prepričan o svoji koristnosti. Russell je življenje označil kot čisti dolgčas, Goethe pa je rekel »več luči«.
Ko pa smo že pri pokojnikih, lahko rečemo, da so pogrebni govori praviloma slavospevi o pokojnikovem življenju in njegovih dobrih delih. To se nam zdi samoumevno in nevprašljivo. Torej gre v večini primerov za neškodljivo in vsem sprejemljivo laganje. Kaj čudno bi se gledali, če bi se kdo lotil naštevanja pokojnikovih grehov, morda tudi svojih negativnih izkušenj z njim. To bi bila precej realna slika o človeku, o katerem ima večina tako mnenje, čeprav ta slika ni objektivna in realna. Prav zanimivo so na Slovenskem sedmine, ki se praviloma razcvetijo v prav vesele dogodke in takrat nihče ne oporeka govornikovim besedam, izrečenim na pogrebu.
Večji problem je z zgodovinskimi resnicami. Slovenci imamo pestro paleto različnih pogledov na polpreteklo zgodovino in se nikakor ne moremo zediniti, kdo je bil zmagovalec v drugi svetovni vojni, čeprav obča zgodovina to ve. Torej, kdo je bil na napačni strani in kdo na pravi. V te zdrahe so nas potegnili naši predniki, saj je večina nas rojena po drugi svetovni vojni. Tovrstne razprave ne koristijo prav nikomur več, niti politikom. Naša generacija je živela v drugih sferah, o naših otrocih pa sploh nima smisla izgubljati besed. Vse le škoduje naši medsebojni toleranci, je pa hvaležna tema za novinarje in za politike, ki trpijo za kroničnim pomanjkanjem dobrih programov. Nekoč sem vprašal prijateljico iz Nemčije, ki je rojena kakih petnajst let po koncu druge svetovne vojne, kaj ve o Hitlerjevem tretjem rajhu, o taboriščih smrti in evtanaziji. Brez najmanjše zadrege mi je zagotovila, da imajo v Nemčiji vsaj štiri knjige, v katerih je opisan čas, ki me zanima. Nasmehnil sem se ob misli, da je pri nas vsak, ki je vsaj napol pismen in se ga je vojna tako ali drugače dotaknila, napisal svoje videnje. Zanimiv pa je poudarek »čas, ki te zanima«, torej njih ta čas ne zanima več.
Spomnim se novejšega dogodka, ko sem bil službeno v Berlinu in so mi povedali, da prirejajo nekakšen ogled mestnih znamenitosti. Med drugim je bil omenjen tudi ogled Hitlerjevega bunkerja. Plačal sem turo in šel, s pričakovanji, na pot. Ko smo prišli do nekega parka, kjer so bile klopce, nam je vodička zaneseno povedala, da je bil tu, pod nami, kjer zdaj sedimo, nekoč ta zlovešči bunker. Pa sem jo vprašal, kje je vhod. Odgovorila je, da so vhod pred časom zabetonirali, da se bo stvar nekoč le umirila in sčasoma prešla v pozabo. Ni kaj, iz tega bi se tudi Slovenci lahko kaj naučili. Mi pa kar naprej ženemo stvari na konico noža in potem polemiziramo o tem, kako in kaj je bilo. Tako nas naši predniki maltretirajo s preteklostjo in zagotavljajo, da so to pomembne reči, ki se jih ne sme pozabiti. Meni tudi na kraj pameti ne pride, da bi svoje otroke indoktriniral z beatlomanijo ali flower power gibanjem ali kakšnim bojnim pacifizmom, s katerim smo se ukvarjali v dobi odraščanja. Pa ne gre za pomanjkanje pietete do umrlih ali pomanjkanje kulturnega odnosa do zgodovine in ljudi, ki so jo soustvarjali, le to je, da smo mi in naši starši živeli v popolnoma različnih časovnih obdobjih. Vsaka generacija pa vidi svoj čas kot prioriteto. Ko pa slišim godrnjati o povojnih pobojih štiridesetletnike, jim ne morem pripisati neke posebne relevance ali resnosti. Morda le potrebo po statusu žrtve in trpljenja.
Kako hudo je šele z resnico, če je vezana na neko navado, ki ljudem veliko pomeni. Tu imam v mislih ljudi, ki sprehajajo pse po parkih in pločnikih in ne pospravijo za njimi, kadar opravijo naravno potrebo. Vemo pa, kako se širijo bacili. Seveda tvegam srd pasjeljubcev, češ da imam kaj proti živalim. Pa to ne drži. Če bi živel v hiši, bi imel psa, zakaj ne. Tako vse zdravstvene službe tolerirajo tovrstne potujoče kahle, in vemo, od kje so v srednjem veku izhajale glavne epidemije. Torej, takratno metanje nočnih posod skozi okno in to, kar počnemo danes, je le sofisticirana oblika onesnaževanja okolja. No, niti pomislim ne, da bi voditelj katerekoli stranke upal na glas spregovoriti o tem, sploh pred volitvami. Le toliko v razmislek.
Vse življenje imam težave z resnico. Če sem jo povedal na glas, sem imel težave z ljudmi, če pa sem jo zamolčal, pa z lastno vestjo. Prvo lažje prenašam, čeprav mi marsikdo očita, da sem naiven, da ne razumem življenja, da sem premalo političen in preveč čustven. Nekoč, pred leti, sem se jezil na menedžerje, ki so nam, glasbenikom, jemali denar. Posledica je bila ta, da nas niso več tako pogosto vabili na nastope. Kritiziral sem nekatere glasbenike, ki so lahko pustili polno dvorano ljudi, ker so odšli drugam, kjer je bil večji zaslužek. Pa so me kregali, zakaj ne morem biti tiho in kaj me to briga.
Ko sem zajadral v invalidske vode, sem kaj kmalu opazil nekaj anomalij in deformacij, krivic in neenakosti. Motilo me je, da imajo nekateri za popolnoma enako invalidnost tudi do nekajkrat večje prejemke. Šlo pa je za različne statuse oziroma plačnike. Privilegiranci so mi očitali, da sem jim nevoščljiv in revanšističen. Zbral sem nekaj tistih, ki imajo manjše prejemke, v skupino pritiska proti ustreznim institucijam. Pa so bili vsi precej mlačni in nezainteresirani za kakršnokoli izpostavljanje. Le čakali so, da bodo drugi kaj storili zanje. Tako je bil rezultat ničen in razlike so ostale ali se celo povečale. Potem človek pomisli, komu je bila potrebna ta resnica.
Težko je biti sam z resnico, pa čeprav v prednosti pred drugimi. Leteti v jati je pač lagodneje, ker je manj tveganja, manj upora. Vendar je vredno poizkusiti ravno zato, ker je bil nekoč Robert Koch, ki je prvo cepivo proti TBC preizkusil na sebi, ker je bil nekoč Edvard Rusjan, ki se je ubil z lastnim motovilom, in zato smo danes, kjer smo.
Resnica je vedno problematična, tudi takrat, ko imamo favorizirano mnenje o določeni znamki avtomobila, določeni hrani, politični stranki ali športnem klubu, katerega pristaši smo. V tem primeru je vsaka razprava neproduktivna, kajti prepričali se ne bomo več, saj smo že davno prepričani. V strpnejših debatah so zgodbe končajo s salomonskim rekom »hvala bogu, da smo si različni«. Drugače pa je, ko si nekdo ne more privoščiti resnice v šoli, službi, doma ali med znanci. Takrat stisnemo zobe in si ohranimo čisto vest, saj nismo lagali, čeprav tudi resnice nismo povedali, kot včasih, ko smo bili otroci. Takrat smo vedeli, kakšne starše ima kdo in v kakšnih razmerah živi, poznali smo podrobnosti iz zasebnega življenja, še celo to, kje kdo spravlja denar. Danes pa si gledamo v oči in govorimo polresnice, ki so v svojem bistvu čista laž. Ob tem pa vsak čuva svojo intimno resnico, ki je ni pripravljen vsak čas obelodaniti. Ali so nas spremenila leta, smo dozoreli ali nas je pokvaril čas?
LUJ ŠPROHAR
