Po dobrih dveh tednih zračnih napadov na položaje Islamske države in PKK nič ne kaže, da bi Turčija že v kratkem prenehala z vojaškim posredovanjem. Ko se je turški predsednik konec julija odločil status države v koaliciji zoper Islamsko državo spremeniti iz zadržanega opazovalca v aktivnega napadalca, ga k posredovanju niti najmanj ni vodilo prepričanje, da je napočil čas za dokončen spopad z Islamsko državo. Čeprav so mu islamski teroristi z napadom na turški kulturni center v Suruçu ob meji s Sirijo na zlatem pladnju ponudili razlog za posredovanje, so zračni napadi namenjeni v prvi vrsti zajezitvi prodora PKK vzdolž sirsko-turške meje. Kurdski borci so pregnali džihadiste Islamske države s številnih kurdskih območij na severu države in bili na dobri poti, da vse od meje z Irakom do obal Sredozemskega morja vzpostavijo lasten teritorialni koridor. Ta bi za Turčijo ob nerešenem kurdskem vprašanju predstavljal veliko varnostno tveganje.
Prava tarča PKK, ne Islamska država
Ko so se konec julija začeli napadi turških letal na položaje Islamske države in je Ankara hkrati ameriškim lovcem dovolila uporabo svojega oporišča Incirlik, se je zdelo, da bo po štirih letih vzdržnosti Turčija končno posegla na bojišče sirske državljanske vojne. Toda že naslednji dan je v boju proti terorizmu dodala novo tarčo. Rakete so začele padati na položaje borcev kurdske delavske stranke PKK, s katero je še spomladi pred parlamentarnimi volitvami vlada hotela skleniti mirovni dogovor. Z vse silovitejšimi napadi na oporišča PKK se je ta razblinil v prah. Kot kažejo podrobnejša poročila z bojišč, Turčija spopad z Islamsko državo uporablja zgolj kot krinko za napade na PKK. Po podatkih turškega vojaškega analitika Metina Gurcana je Turčija izvedla že najmanj tristo napadov z letali in havbicami na položaje PKK, medtem ko so borce Islamske države raketirali zgolj trikrat. Temu primerno so porazdeljene tudi žrtve: medtem ko naj bi napadalno moč Islamske države okrnili za devet borcev, je bilo na kurdski strani ubitih že več kot štiristo pripadnikov PKK. Kurdske tarče so napadli v treh državah; največkrat so ciljali njihove položaje v Siriji in gorovju Kandil na severu iraškega Kurdistana, kjer ima svoja oporišča vodstvo PKK, še najmanj kurdskih tarč so na muho vzeli na jugovzhodu Turčije.
»Naš boj se bo nadaljeval, dokler ne bo več niti enega samega terorista na naših tleh, njihovo orožje pa zalito s cementom,« je pred dnevi napovedal predsednik Erdogan. Odločitev, da zmago poišče na bojišču, je padla dober mesec zatem, ko je na voliščih doživel največji poraz v politični karieri doslej. Na junijskih parlamentarnih volitvah je njegova stranka AKP sicer ponovno dobila večino. A ta prvič po dvanajstih letih ni bila takšna, da bi lahko vlado sestavila sama, kaj šele, da bi ji volilci namenili absolutno večino, s kateri bi lahko Erdogan spremenil ustavo in uvedel predsedniški sistem. Poraz AKP pa ni bil toliko posledica okrepljene sekularne opozicije nacionalistov in kemalistov, kot je zanj odgovorna majhna kurdska stranka DHP, s katero je Kurdom prvič v zgodovini uspelo prestopiti visok 10-odstotni volilni prag v parlament. Za ta uspeh je zaslužen predvsem voditelj stranke Selahetin Demirtaş, ki je strankarsko kandidatno listo sestavil tako iz predstavnikov marginaliziranih družbenih skupin kot Turkov iz zahodnega dela države, Ljudsko demokratsko stranko (DHP) pa predstavljal kot stranko miru in sožitja, ki se bo zavzemala za enakopravnost ljudi ne glede na etnično, versko, spolno ali družbeno pripadnost. K podpori DHP je tako pritegnil tudi sekularne volilce, ki v obstoječih opozicijskih strankah CHP in MHP niso videli možnosti, da zadajo udarec vse bolj avtoritarno delujočemu predsedniku in njegovi stranki AKP. Demirtas in DHP sta v očeh Erdogana torej glavna krivca, da mu je po vodi splaval predsedniški volilni sistem, s katerim bi z obsežnimi pooblastili državo utegnil voditi še vsaj naslednjih deset let.
Erdogan si želi predčasnih volitev
Po razglasitvi rezultatov se je začetek koalicijskih pogajanj močno zavlekel, odvijajo pa se le počasi. O morebitnem oblikovanju vlade se AKP pogaja s svojo največjo opozicijsko nasprotnico, Republikansko stranko CHP Kemala Kiliçdarogluja. Ker vladajo med strankama diametralna razhajanja predvsem glede turške zunanje politike in uvedbe predsedniškega sistema, si je takšno koalicijo težko predstavljati. Turški premier Ahmet Davutoglu ima na voljo še teden dni časa, da sklene vladno koalicijo z opozicijsko stranko CHP, odkar je po dobrem desetletju na oblasti AKP prvič primorana iskati koalicijsko partnerico. Toda AKP in njenemu predsedniku Erdoganu oblikovanje vladne koalicije dejansko ni v interesu. Že več tednov stranka ponovno meri utrip javnega mnenja in se pripravlja na predčasne volitve, ki bi jih ob propadu koalicijskih pogajanj verjetno izvedli v prvih jesenskih mesecih.
Vstop Turčije v vojno proti terorizmu je del Erdoganove strategije, da si pred verjetnimi predčasnimi volitvami z AKP izbori čim boljše izhodišče. Vojna je zanj postala del spreminjanja politične enačbe. Poraz na volišču želi turški predsednik z razkazovanjem vojaških mišic v neposredni soseščini spremeniti v novo politično zmago. Tega je Erdogan sicer vešč. Ko je pred leti njegov ožji ministrski kabinet doletela huda korupcijska afera, je izvedel čistko v pravosodju in policiji. Demonstracije proti njegovemu avtoritarnemu načinu vladanja, ki so se začele kot poskus ohranitve parka Gezi v turškem glavnem mestu, je označil za izdajo, njihove protagoniste pa za vohune. Slabitve Kurdov kot političnega faktorja v državi pa se tokrat ne loteva zgolj na bojišču, z napadi na gverilce PKK, njihovi povračilni ukrepi mu hkrati služijo kot orodje za dodatno demonizacijo političnega zastopništva Kurdov, stranke HDP. Od napada džihadistov Islamske države v Suruçu je Turčija priprla vsaj petkrat več pripadnikov stranke HDP kot pa domnevnih članov oziroma simpatizerjev Islamske države. Če je še pred tedni kazalo, da bo usoda nadaljevanja kurdskega mirovnega procesa odvisna predvsem od razpleta koalicijskih pogajanj, je po dveh tednih in pol zračnih napadov na položaje PKK jasno, da ne glede na turški notranjepolitični razplet mirovni proces še zlepa ne bo obnovljen.
V tamponski coni ne bo prostora za PKK
Erdogan očitno s pogledom na predčasne volitve računa na učinek kriznih razmer v državi, ko se razdeljeno volilno telo pogosto poenoti za voditeljem. V minulih tednih se je denimo zavzel za odvzem imunitete nekaterim od 80 poslancev HDP, ker naj bi bili domnevno povezani s teroristi. Čeprav še ne poziva k prepovedi delovanja HDP, v stranki ocenjujejo, da Erdoganov končni cilj meri prav na to. V sodni preiskavi se je znašel tudi Demirtaş, ki mu zaradi domnevne izdaje države grozi do 24 let zapora. Kaznivo dejanje naj bi oblasti zaznale v enem izmed lanskih govorov, ko je po padcu sirskega obmejnega kurdskega mesta Kobane Kurde pozval k demonstracijam. Čeprav je imela sirska vojska na meji pripravljene tanke za posredovanje, je mesto brez enega samega strela prepustila Islamski državi. Če Erdogan udarec za udarcem tolče po Demirtaşu in njegovi stranki, pa mu ta ne ostaja dolžna. Politični spopad med strankama postaja vse bolj nepopustljiv. V HDP so prepričani, da Erdogan z napadi na položaje PKK ne pošilja zgolj političnega sporočila HDP, temveč hkrati tudi ščiti borce Islamske države. »Turška vlada je morda odločno zavračala namige, da podpira Islamsko državo, vendar nam je uspelo zbrati dokaze, ki govorijo o nasprotnem. Imamo pričanja očividcev in dokumente o dobavi orožja,« je dejala sopredsedujoča stranki HDP Figen Juksedag in pristavila, da bi bila Turčija prej pripravljena sprejeti Islamsko državo za sosedo kot pa sirske Kurde. Obtožbe HDP turški premier Davutoglu ostro zavrača.
Z zračnimi napadi ob podpori ameriških sil želi Turčija na severu Sirije vzpostaviti tamponsko cono, dolgo 98 in široko 45 kilometrov. A očitno želijo iz te tamponske cone, kamor naj bi se vrnil vsaj del 1,8 milijona beguncev, ki so prebegnili v Turčijo, poleg Islamske države pregnati tudi borce PKK. Tako bi Erdogan dobil območje strateške globine, s katerim bi v odsotnosti mirovnega procesa preprečil povezovanje Kurdov na obeh straneh meje. Za varnost v tamponski coni, o kateri se Ankara in Washington še pogajata, naj bi skrbeli zmerni uporniki sirske opozicije. Če ta ne bo sposobna poskrbeti za varnost, pa Davutoglu ne izključuje posredovanja turških kopenskih sil.
O vzpostavitvi tamponske cone in območja prepovedi letenja, ki bi segalo vse do obronkov drugega največjega sirskega mesta Alepa, se je sanjalo že na začetku sirske državljanske vojne. Takrat je manjkalo politične volje za takšen ukrep, ki bi lahko krepko spremenil potek morije v Siriji. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Avtorizacijo varnostnega sveta bo težko doseči. Rusija kot stalna članica varnostnega sveta vztraja pri ozemeljski celovitosti Sirije in podpori Asadovemu režimu. V prid vzpostavitvi tamponske cone po drugi strani govori eksodus sirskega prebivalstva v sosednje države. Toda dvomljivo je, ali bo to zadosten razlog, da bi varnostni svet pri iskanju rešitve za sirsko državljansko vojno hkrati prikimal še prikritim turškim interesom preganjanja borcev PKK. Predsednik Erdogan zaradi lastnih političnih ambicij na regionalni politični šahovnici tvega veliko. S posredovanjem proti PKK in Islamski državi obstaja namreč realna nevarnost za obnovitev tri desetletja trajajočega državljanskega konflikta z regionalnimi primesmi.
