Vprašanje elektronske pošte Hillary Clinton v času, ko je bila zunanja ministrica, preprosto noče stran. In niso njeni predsedniški protikandidati tisti, ki ga ohranjajo pri življenju, pač pa je to iskanje odgovorov o ravnanju Clintonove, ker je v času ministrovanja promet z vso službeno in zasebno elektronsko pošto speljala po strežniku, ki ga je imela kar v domači hiši v Chappaqui v državi New York.
Clintonova bo strežnik in pomnilniški ključek s kopijami elektronske pošte zdaj izročila pravosodnemu ministrstvu. Tako se je odločila potem, ko je generalni inšpektor zunanjega ministrstva ob pregledu štiridesetih pisem Clintonove ugotovil, da sta vsaj dve vsebovali informacije z najvišjo stopnjo zaupnosti. O tem je obvestil zvezno policijo FBI.
Imeti en naslov je priročnejše
Ni jasno, ali so bili podatki strogo zaupni že v času, ko jih je dobila Clintonova, ali so jih kot takšne označili šele kasneje, kot se pogosto zgodi. Štab Clintonove je včeraj v sporočilu za javnost zapisal, da gre pri vprašanju elektronske pošte za enega od nesmislov, kakršni se pojavljajo, ko kandidiraš za predsednika: »Pričakujemo, da se bo to nadaljevalo vse do volilnega dne.« A dolžina pisma, v katerem štab od točke do točke razlaga zgodbo s svojega vidika, kaže, da vprašanje jemljejo resno.
Clintonova sicer še zdaleč ni bila edina, ki je uporabljala zasebno elektronsko pošto tudi za službene zadeve. To je počelo tudi nekaj republikanskih predsedniških kandidatov in bivši zunanji minister Colin Powell. Clintonova trdi, da si je vso službeno in zasebno elektronsko pošto speljala prek domačega strežnika in elektronskega naslova hdr22@clintonemail.com zato, da ji ni bilo treba s seboj nositi dveh telefonov. Službene naprave blackberry so namreč omogočale spremljanje le enega elektronskega naslova. Uporaba domačega elektronskega naslova pa sama po sebi ni bila nezakonita.
Kritiki: Več možnosti vdora
Njena razlaga, da je imela zasebni strežnik in elektronski naslov zato, ker je bilo priročnejše, pa je naletela na kritike, da je s tem uradno korespondenco izpostavila večjemu tveganju hekerskih vdorov. Kritiki trdijo tudi, da je želela imeti lasten pregled nad vso komunikacijo. Vse skupaj pa se dotika še širšega vprašanja zaupanja v iskrenost, kjer Clintonovi v anketah že tako in tako ne kaže najbolje. Ustvarja namreč vtis, da je hotela korespondenco prikrivati.
Lani je zunanje ministrstvo prosilo bivše zunanje ministre, naj mu izročijo vso službeno elektronsko pošto, ki bi jo lahko imeli na zasebnih naslovih. Službena pošta je namreč del državnega arhiva in torej pripada zunanjemu ministrstvu. Clintonova je izročila dobrih 30.000 sporočil, ki jih je v času vodenja zunanjega ministrstva v letih 2009–2013 dobila na svoj elektronski naslov, za nadaljnjih 30.000 pa sporočila, da so zasebne narave. Zatrdila je tudi, da elektronske pošte ni nikoli uporabljala za pošiljanje ali prejemanje zaupnih informacij.
