Nategnili so nas brezmejno. Vsak amater ve, da Slovenec z luftmatracem lahko do odprtega morja plava tudi po hrvaškem morju in za to ne potrebuje nobenega »stika«. A zakaj bi si sploh želel na odprto morje, če lahko plava fino ob obali? Mogoče koga v tej že predolgo miroljubni državi začenjajo srbeti prsti po vojaških operacijah; te terjajo nemoteno furakanje v mednarodne vode, kjer se ponuja precej cenejše neobdavčeno orožje in je edino racionalno, da ga država kupuje tam. Ampak ali nismo za zdaj še del kvazimiroljubne, srečne, četudi disfunkcionalne evropske družine, kjer težave rešujemo s pogovorom in ne s pestmi? Sploh bi nezanemarljivo število starcev, otrok in hipijev, da niti ne omenjamo jugonostalgikov in njihovih potomcev in potomcev vseh južnih priseljencev, ob morebitni napovedi vojne južni sosedi šila in kopita preselilo na prvi samotni otok, ki bi prišel mimo. Torej na Hrvaško. (Če odštejemo še tiste, ki bi pobegnili k svojim hranilnim prašičkom v davčne oaze, bi v Sloveniji pravzaprav ostala le še kakšna Ljudmila in tu pa tam kak Vinko.)

Kaj naj bi torej dva milijona slovenskih duš počelo s famoznim koridorjem in kaj po drugi strani si od tega zagotovo najbolj turistično vprašljivega dela obale obeta Hrvaška, ostaja skrivnost. Mogoče vrhovi obeh politik vedo kaj, česar podaniki ne. Medtem iz dežele južno od Kolpe prihajajo nenavadna poročila o zgodovinski složnosti, ki da je zavladala na morju. Namesto da bi se slovenski živelj kot vsako običajno poletje pritoževal nad slabo postrežbo, namesto da bi hrvaško domorodstvo bentilo nad stiskaštvom Slovencev, namesto da bi se natakar Mate pretvarjal, da ne razume Tomaža, ki mu v kleni gorenjščini že deseto leto zapored naroča pico z morskimi sadeži, in namesto da bi se v nočnih klubih vnemali pretepi zaradi transnacionalnih ljubezenskih teženj, smo se nenadoma znašli v duhu hrvaško-slovenske enotnosti. Na doslej neraziskanem območju enotnega kolektivnega začudenja nad prepiranjem za tri ribe in dve vedri vode v zloglasnem zalivu. Slovenski gostje se na vsem lepem dobrikajo hrvaškim gostincem, češ, nismo mi mone, to je samo Karl, Mate poleg pice počasti še pivo v znak medsosedske ljubezni, klubi so prazni, ker se mularija ljubi v šotorih.

One love*, je po pričevanju očividcev izjavil Joško v zaselku.

* Ena ljubezen.