Kot v nekih preteklih časih se je v Braslovčah na razgreti cesti zbralo kakšen ducat vozov. Slovesno opravljeni hmeljarji, konji in vozovi, odeti v praznične tradicionalne noše in hmeljske vejice, so se podali na sprevod po mestu. Pred njim so domačine, ki so prišli pozdravit hmeljarsko druščino, zabavale spretne mažoretke in pihalna godba. Kljub neizprosni poletni pripeki se je zbralo kar nekaj Braslovčanov, predvsem otroci pa so bili navdušeni nad pisano in dobrovoljno karavano, tudi nad borilnim vozom malteških konjenikov konjeniškega kluba s Polzele, ki nas je gostoljubno vzel s seboj.
»Danes se tradicionalno zberejo hmeljarske starešine in naredijo načrt obiranja, ki bo trajalo do konca septembra, ko se bo z likofom v Radljah ob Dravi končala sezona,« je pomen dneva strnil Branko Ribizel, predsednik Turističnega društva Braslovče. In zadovoljen pripomnil, da je obisk na 53. izvedbi za zdaj tako dober, kot je bil na okrogli petdesetletnici. »Zadnje čase hmeljarji delajo veliko tudi za promocijo kakovosti hmelja in rezultati petletnega dela se kažejo, saj so cene hmelja znova začele rasti, ljudje pa vedno bolj poznajo savinjski hmelj,« je dodal.
»Čakam obirovke, da mi ga dvignejo«
Že zgodaj popoldne je bila pod kozolcem pred odrom zbrana vesela druščina in nestrpno pričakala najprej hmeljarske starešine in princeso, lokalne velmože in tematske vozove, na katerih je podeželska mladina Spodnje Savinjske doline pripravila prikaz tradicionalnih načinov sušenja hmelja. Veselo poplesavanje in mahanje na vozu z napisom »Čakam obirovke, da mi ga dvignejo« (koš) sta pozdravili obiskovalce, domač braslovško-gomilski voz pa je nosil geslo: »Dobra postla, dobr…« Zabavni napisi niso skrivali le namigov na nočne aktivnosti, ko se hmelj že spravi, ampak so opisovali tudi dejavnosti na polju. Na enem so delali ležišča za »obirovke«, na drugem pa prikazali prvi »aufcug« – dvigalo, ki je zelo olajšalo delo, saj polnih košev ni bilo več treba dvigovati.
Delavne in simpatične Savinjčanke v podobi obirovk imajo očitno posebno mesto v celotni zgodbi. »Dobra obirovka mora skrbeti za čistočo, tako da nabere le kobulice in čim manj listov. Pri tem pa mora biti hitra, kolikor se le da. Zato mora biti zelo spretna s prsti,« sta z navihanim nasmeškom razložili Polzeljanki Lucija in Mateja. Pri tem pa ponosno pokazali tudi posledice obiranja – popraskane roke. »Veseli sva, da lahko mlajšim generacijam predajava tradicijo nabiranja,« sta dodali. Letos se nista preizkusili kot tekmovalki na hmeljskih igrah, je pa njuna ekipa kot že nekaj let zapored znova slavila, tako da sta znanje očitno dobro predali naprej.
Veselica dolgo v noč
Sledila je predaja hmeljarskega mačka, palice za ruvanje štang, letošnji starešini Alojzu Jelenu in škafa hmeljarski princesi Ani Zupanc. »Starešina doma in po svetu predstavlja hmeljsko trto – od začetka rasti do prodaje. Hmelj je nepogrešljiva sestavina piva, uporablja pa se tudi za zdravila. Marsikdo ne ve, da je hmeljska hodulja trajnica in da korenine ostanejo tudi do 20 let,« je pojasnil Jelen. Njegova naloga je seveda tudi pozorno spremljanje letine in nad letošnjo ne more biti navdušen, saj je rdeči pajek, ki ob vročini še bolje uspeva, znatno vplival na pridelek. Najbolj so Savinjčani ponosni na svoj golding, ki se prodaja v Nemčijo, Rusijo, na Češko pa tudi čez lužo, a prav ta jo je zaradi pajka menda najbolj skupil.
Po uradnem delu je, kot se za hmeljski praznik spodobi, sledila še prava veselica, ki je ob vrčkih piva in pečenem volu – po pričanju kuharja tokrat celo »volici« – trajala dolgo v noč. V občini z okoli pet tisoč ljudmi se jih je rajanja udeležilo vsaj toliko, seveda tudi iz bližnjih krajev. »Ljudje, ki se poznamo, se znova srečamo in družimo. To je edini dan poleg odbojkarske tekme in maše, ko se zbere in praznuje ves kraj. Vsako leto z veseljem pridem na srečanje,« je strnil Martin Marovt.
