Te dni je Gibanje za pravice Palestincev BDS Slovenija ob pomoči Študentske organizacije Univerze na Primorskem v javnosti zagnalo vik in krik, ker v Slovenijo, natančneje na Ljubljana Festival, konec meseca prihaja Izraelski filharmonični orkester s svojim dosmrtnim šefom dirigentom Zubinom Mehto. Pozivajo k bojkotu koncerta, češ da gre za »orkester okupacijskih sil«, ker se orkester že od nastanka močno identificira s svojo državo, Izraelom, ker je ta »rasla na ruševinah več zaporednih vojn« in ker v pregnanstvu živi na stotisoče Palestincev. Da gre za vrhunski orkester, ki sodi med deset najboljših na svetu, pravijo mu tudi »orkester solistov«, se v tem iztrganem kontekstu zdi drugotnega pomena. Drugotno se zdi tudi dejstvo, da pride z njimi eden največjih še živečih maestrov, ki – kako naključno – nima judovskih korenin, ampak indijske, ki pa bi lahko bile tudi indijanske, balkanske ali nemara – arabske. Isti orkester je z Mehto v Sloveniji že gostoval leta 2003, takrat pozivov k bojkotu umetniškega dogodka ni bilo. Organizatorji koncerta se branijo s človečansko pravico do enakopravnosti, kamor sodijo toleranca do rase, državljanstva, veroizpovedi in političnega prepričanja. Pravijo, da so jih pri povabilu orkestra vodili kriteriji umetniške kakovosti, naloga umetnosti in kulture pa je tako ali tako ta, da združuje in presega različnosti.
Ko sta leta 1999 sloviti dirigent judovskih korenin Daniel Barenboim in akademik palestinskih korenin Edward Said ustanovila Orkester West-Eastern Divan, da bi promoviral idejo o dobrih odnosih med Izraelci in Palestinci, je bil Barenboim že v startu realen: ne gre za ljubezensko zgodbo, niti za zgodbo o miru, gre za projekt proti ignoranci. In absolutno nujno je, da ljudje med sabo razumejo miselnosti in občutja drugih, ne da bi se nujno strinjali z njimi. O preseganju različnosti so pred štirimi leti razmišljali tudi v nekoč »hitlerjanskem« Bayreuthu in Weimarju. V prvem mestu so v spremljevalni program Wagnerjevega opernega festivala povabili Komorni orkester iz Jeruzalema, v drugem pa so odprtje festivala Pélerinages zaupali mladim združenim glasbenikom z glasbenih univerz v Weimarju in Jeruzalemu, ki so si nadeli ime Young Philharmonic Orchestra Jerusalem-Weimar – in še danes širijo idejo strpnosti.
Res smo po svetu priča številnim vojnim konfliktom in diktatorskim režimom, a če bi bili v povezovanju politike in umetnosti tako dosledni, bi lahko bojkotirali tudi številne druge ugledne ustvarjalce. Marsikdo se morda ne strinja s politiko ZDA; pa zato v njegovih očeh pade senca tudi na, denimo, Metropolitansko opero? Septembra prihaja na gostovanje v Stožice Pevski zbor Rdeče armade, ugledna ruska umetniška institucija; ali bo spet kdo pozval k bojkotu njegovega nastopa, češ da ga je ustanovil totalitaristični režim za dvigovanje morale sovjetskim oboroženim silam? Seznam bi bil lahko skoraj poljubno dolg, a najbrž ni treba, da bi politične zdrahe na vsak način rinili še tja, kjer res niso potrebne; navsezadnje lahko vprašanje njihovega morebitnega političnega angažmaja prepustimo tudi umetnikom samim.