Spomin vode: po letu dni se znanstveniki še vedno spominjajo spornega doktorata

Novinar Uroš Škerl Kramberger (Dnevnik, 3. avgust 2015) utemeljeno ugotavlja, da doktorat o spominu vode, ki je bil lani podeljen na ljubljanski univerzi, še vedno buri duhove. Kako jih ne bi, saj razkrite podrobnosti čedalje bolj kažejo, da gre za akademski škandal brez primere. Ne le zaradi vsebine, temveč tudi zaradi spornih postopkov bivšega in sedanjega rektorja Univerze v Ljubljani (UL), ki so v nasprotju z običajnimi akademskimi standardi in, še več, domnevno tudi protipravni. Naj spomnimo na kratko, da je ta doktorat s področja bioloških znanosti po vsebinski plati soglasno zavrnil senat oddelka za biologijo Biotehniške fakultete (BF), kljub dvema pozitivnima ocenama (mentorja prof. dr. Igorja Jermana in somentorja prof. dr. Petra Bukovca) in delno pozitivni enega od članov komisije za oceno disertacije. Dve članici sta delo ocenili negativno. Senat BF je nato kljub temu iz formalističnih razlogov odločil, da v prid kandidatki vseeno omogoči zagovor disertacije pred novo, prenovljeno petčlansko strokovno komisijo. Eden od novih članov (fizik prof. dr. Gojmir Lahajnar) je sprva sodeloval pri delu nove komisije, nato pa je odstopil. Na prvem skupnem sestanku strokovne komisije je menil, da oddanega doktorata ni mogoče izboljšati. Ostali smo po pregledu doktorata in izvedenem zagovoru argumentirano in večinsko ocenili (z izjemo somentorja), da gre za neznanstveno delo, ki ne ustreza osnovnim standardom za doktorska dela. To je nato v skladu s takratnimi pravili BF o magistrskih in doktorskih postopkih (v nadaljevanju pravila) potrdil tudi senat BF. S tem bi se moral ta postopek tudi zaključiti. V obrambo mentorju, somentorju in doktorandki je treba povedati, da kljub temu, da je uporabljala nenavadne metode, ki so sicer bolj značilne za homeopatske postopke, ne gre za disertacijo s področja homeopatije. S stališča znanosti je dopustno in brez predsodkov mogoče raziskovati tudi homeopatske postopke, vendar na način, ki je lasten znanosti. Zdaj pa k neresnicam, ki jih vztrajno ponavljata bivši in sedanji rektor. Ni res, da je šlo za domnevne napake v postopku na BF. To je dokumentirano ugotovila pozneje tudi pravna služba rektorata UL. Komisija za zagovor in senat BF sta ravnala v skladu s statutom UL in takrat veljavnimi pravili, ki so kot eno od možnosti, torej da se tudi po zagovoru doktorat ne sprejme, dopuščala. Kljub temu je bivši rektor postopek protipravno nadaljeval na ravni univerze, sprva z nedopustni pisnimi pritiski na dekana BF in delno prejšnjo komisijo, češ da je treba zagovor ponoviti. Po vztrajanju fakultete, da je postopek zanjo zaključen, je nekdanji rektor protipravno prepričal senat UL, da je treba zagovor ponoviti zaradi domnevnih nepravilnosti na fakulteti. Farsičnost nadaljevanja je razvidna iz zapisnikov senata UL. Posebej izstopa manipulacija z mnenji dodatne tričlanske strokovne komisije (prof. dr. Marija Bešter Rogač, prof. dr. Gregor Anderluh in doc. dr. Janez Mavri), ki jo je imenoval senat UL na predlog bivšega rektorja. Naknadno se je izkazalo, da je članica negativno ocenila ključni del poskusov iz doktorske disertacije, prof. Anderluh pa je sodelovanje zavrnil, ker je že prej kot predsednik senata oddelka za biologijo soglašal z negativno oceno disertacije. Zelo zanimivo bi bilo videti oceno doc. Mavrija. Jasno je treba tudi izpostaviti, da je bila nelegalno imenovana nova komisija za zagovor, ki ji je predsedoval novi rektor Svetlik, sicer družboslovec. O kompetentnosti ostalih članov te komisije, ki je nato izvedla ponovni, tokrat »uspešni« zagovor na rektoratu UL, je resno podvomila tudi strokovna javnost. Ne glede na motive (domnevni strah, da bi Inštitut Bion in fakulteta za kemijo in kemijsko inženirstvo morala vrniti javna sredstva Spiritu v primeru neuspešnega doktorata) za takšno ravnanje bivšega in sedanjega rektorja je treba opozoriti še na nekaj kritičnih vprašanj. Zakaj je sedanji rektor Svetlik kljub pisnim in ustnim opozorilom o spornosti doktorata nadaljeval postopek? Zakaj ni pristal na pozive, da se zadeva pravočasno reši v okviru univerze s pomočjo neodvisne revizije celotnega postopka? Zakaj na opozorila o spornih dejanjih ni ustrezno odreagirala univerzitetna komisija za etične zadeve? Je prevladal strah oziroma oportunizem? Nabralo se je več kot dovolj indicev, da sta bivši in sedanji rektor delovala v nasprotju z običajnimi akademskimi standardi in tudi protipravno. Več kot dovolj indicev, da sporno zadevo preveri komisija za preprečevanje korupcije, glede na sum, da je šlo za zlorabo položaja, pa tudi drugi zakonsko določeni državni organi. Menim, da je Univerza v Ljubljani dobra in mednarodno ugledna univerza in si ni zaslužila takšnega vodstva.