»Število starih ljudi v Sloveniji in svetu hitro narašča, vendar pa hkrati narašča število vseh ljudi,« pojasnjuje Gregor Veninšek, vodja Centra za geriatrično medicino Interne klinike UKC Ljubljana. Kvazistrokovnjakom, ki razširjajo mnenje, da bodo stari ljudje, ki naj bi bili sinonim za bolezen in onemoglost ter naj bi predstavljali visok strošek za vso družbo, preplavili svet, odgovarja, da so njihove trditve iz trte izvite. Pravi, da so tudi dnevna poročila o staranju populacije in negativnih posledicah staranja zavajajoča, preveč klišejska in ne temeljijo na strokovnih utemeljitvah. Prav tako se po njegovem pogosto preveč na pamet razpravlja o spremembah, ki naj bi jih staranje populacije povzročalo javnim financam, gospodarstvu, zdravstvu, socialnemu varstvu...

Zato Veninšek predlaga razmislek o tem, zakaj se tako hitro strinjamo s trditvami, da je starost povezana z onemoglostjo, da stari ljudje dušijo obstoječi zdravstveni sistem in povzročajo neobvladljivo rast stroškov. Še zlasti pa ga moti, da javno mnenje opredeljujejo iz širšega konteksta iztrgane trditve o naraščajočem številu starih ljudi, da včasih tako starih ljudi ni bilo, in celo trditve, da so starostniki nekoristni in velik strošek družbe.

V preteklosti so ljudje umirali mlajši

»Obdobje hitre rasti prebivalstva, ki je bila za Evropo značilna predvsem v dvajsetem stoletju, se poslavlja. Družba prehaja v obdobje počasnejše rasti, določene dežele pa so s stagnacijo že prešle v obdobje zmanjševanja populacije,« pojasnjuje Veninšek in doda, da zmanjševanje števila novorojenih otrok še ne pomeni takojšnjega zmanjšanja populacije. Zaradi zmanjševanja števila mladih pa se seveda veča povprečna starost populacije, doda.

»Relativno število majhnih otrok je bilo v preteklosti sicer večje, a je bila v preteklosti tudi smrtnost med otroki bistveno večja kot danes. Zato moramo imeti, ko razmišljamo o posledicah staranja družbe, pred očmi tudi dejstvo, da bo v prihodnje res več starih in različnih socialnih intervencij potrebnih ljudi, a bo hkrati tudi manj otrok, ki bodo potrebovali nadzor in podporo staršev.

»Pred 30.000 leti je bila povprečna pričakovana življenjska doba neandertalca 30 let. Umirali so zaradi poškodb, ki so jih utrpeli pri lovu in v konfliktih. Primanjkovalo jim je hrane, močno so bile razširjene bolezni, kot so steklina, tuberkuloza in rumena mrzlica. Ko so v času od 8500 do 3500 let pred našim štetjem ljudje začeli obdelovati zemljo, jo namakati in živeti v naseljih, so se razširile bolezni, ki so posledica tesnega sobivanja, fekalnega onesnaženja, namakanja in gojenja domačih živali. Povprečna pričakovana življenjska doba je bila 38 let, ključne bolezni takratne dobe pa so bile kolera, vodene koze, tifus, poliomielitis, gripa in malarija,« se Veninšek sprehodi skozi preteklost in nadaljuje, da je v začetnem delu srednjega veka znašala pričakovana življenjska doba že 48 let, a se je ob koncu, predvsem zaradi kuge in slabih letin, zmanjšala za polno desetletje.

»Danes je pričakovano preživetje v razvitem svetu okoli 80 let, infekcijske bolezni pa so nadomestile bolezni srca in ožilja ter rakave bolezni,« pojasni Veninšek in doda, da je podatek o pričakovani življenjski dobi zavajajoč. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije gre namreč za pričakovano starost, ki jo bo doživel novorojenec v aktualnih okoliščinah smrtnosti v populaciji. Gre torej za oceno povprečnega preživetja, kar pomeni, da polovica populacije živi manj, polovica pa več od ocenjenega.

Tudi pričakovano preživetje starih Grkov ni znašalo samo 35 let, kot velja splošno prepričanje, pojasni Veninšek in doda, da so v študiji moških, ki so živeli v stari Grčiji v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem in za katere obstajajo nedvoumni dokazi o njihovem rojstvu in smrti, ugotovili, da je bila njihova starost 71+/–13 let. Dolgoživost je bila pripisana dobrim podnebnim razmeram, intelektualni in umetniški aktivnosti, odsotnosti težkega fizičnega dela, socialni vključenosti in spoštovanju, ki so ga mladi izkazovali starim.

Tudi angleško plemstvo je uživalo dolgoživost že od srednjega veka dalje. V 13. stoletju je lahko angleški plemič v starosti 21 let pričakoval še dodatnih 43 let življenja. S prihodom kuge v 14. stoletju pa so se pričakovanja zmanjšala na 24 let. V prvi polovici 16. stoletja je bilo pričakovano preživetje v starosti 21 let celo dodatnih 50 let. Za primerjavo: leta 1965 je prebivalec Združenega kraljestva v starosti 30 let lahko pričakoval še 43 let življenja.

Stari ljudje so krhki

»V sodobni družbi so osnovni razlog za smrt nenalezljive bolezni. Logično je pričakovati, da bodo stari ljudje kronično bolni,« meni gerontolog Veninšek in pojasni, da je bolj kot prisotnost bolezni pomembno, kakšna je prizadetost posameznika zaradi bolezni. In ker so stari ljudje bolj bolni od mladih, bi bilo logično pričakovati, da je večina oseb z različnimi nezmožnostmi starih. A podatki tega ne potrjujejo. Med šestimi bolj razvitimi državami sveta je zgolj v Nemčiji več oseb z nezmožnostmi med starejšimi od 65 let. Sicer pa je povsod približno dve tretjini vseh nezmožnih mlajših od 65 let.

Izrazito značilna tegoba starostnikov, ki se s starostjo le še stopnjuje, je krhkost. Staranje namreč prizadene vse človekove funkcije in organe in je povezano s postopnim upadanjem večine življenjskih funkcij, kar se kaže v zmanjšanju funkcijskih rezerv. Krhkost kot stanje zmanjšane homeostatske rezerve predstavlja povečano tveganje za neugoden izid v smislu bolezni, preživetja in avtonomije, in zahteva multidimenzionalno obravnavo, opozarja Veninšek. Dodaja, da je lahko za krhkega starega človeka usoden že stres. Ocenjuje se, da je med starejšimi od 65 let krhkih od sedem do 30 odstotkov posameznikov. Seveda so ti pogosteje bolni in potrebujejo več zdravniške pomoči. Njihova obravnava pa zahteva tudi določene posebnosti, saj se njihove bolezni hitreje manifestirajo. Hkrati imajo stari ljudje tudi številne sočasne bolezni in jemljejo več zdravil hkrati. Zato imajo različni simptomi ali znaki pri starih ljudeh redkeje skupni imenovalec. Že majhna izboljšanja na več področjih lahko pripomorejo k pomembnemu izboljšanju posameznikovega zdravja.

Čeprav se rastoči stroški v zdravstvu v javnosti radi pripisujejo staranju populacije, podatek Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je bilo v letu 2012 med vsemi hospitaliziranimi osebami le 20 odstotkov starejših od 75 let, trditvi oporeka. Zanemariti ne kaže niti dejstva, da so stroški zdravstvene obravnave na posameznika pri otrocih v prvem letu življenja primerljivi s stroški zdravstvene obravnave starega človeka. A ker se število rojenih otrok zmanjšuje in se s tem spreminja starostna struktura populacije porabnikov v korist starih ljudi, se tudi denar za zdravstveno oskrbo iz populacije otrok seli v populacijo starih ljudi, opozarja Veninšek in dodaja, da rast absolutnega stroška zdravstvene oskrbe zvišujejo tudi nove in dražje zdravstvene tehnologije.

Tudi stari ljudje so kreativni

»Ljudje so v starosti lahko zelo dejavni in kreativni,« nadaljuje Veninšek in pojasni, da je eno najbolj izstopajočih del, ki visi v Tate Modern v Londonu, naslikal Henri Matisse v svojem 83 letu. Tudi številni drugi umetniki so ustvarili svoja pomembna dela v starosti; Monet, Rembrandt, Picasso, Miro, Titian kot slikarji, Huston, Kurosawa, Rohmer in Eastwood kot režiserji. Frank Lloyd Wright je zasnoval Guggenheimov muzej v New Yorku v 73. letu. Churchil, De Gaulle in tudi Reagan so igrali pomembne politične vloge v starosti. Znani pianist Arthur Rubenstein pa je svoj zadnji koncert odigral v 89. letu. Prav tako je znano, da s starostjo ljudje bolj sodelujejo tudi v skupnih zadevah, se v večjem številu udeležujejo volitev, so bolj odpustljivi in altruistični. Leta 2006 sta ameriška ekonomista Murphy in Topel v svojem prispevku o dodani vrednosti zdravja in dolgoživosti navedla, da podaljšano preživetje prebivalcev ZDA po letu 1970 prispeva 3,2 bilijarde ameriških dolarjev na leto (leta 2006 je BDP v ZDA znašal 15 bilijard ameriških dolarjev).