Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Čeprav letošnje poletne izvidnice še niso končane, lahko brez pomislekov zatrdim, da je bila tokratna pri Gradu na Goričkem v Prekmurju ena najboljših. Žal ne zaradi stoodstotne ponudbe in turističnih vsebin, ampak zaradi zelo realnih in zelo upravičenih kritičnih misli švedskega izvidnika. Iz njegovih opažanj se vidi, da prihaja iz urejene skandinavske države in je občutljiv za številne družbene pojave, med drugimi tudi za vprašanje feminizma, ki ga je doživel na Goričkem v posebni obliki njegove pojavnosti, kakršno označujejo stene le še nekaterih mehaničnih delavnic. A če bi bilo samo to narobe v ponudbi in vsebinah Goričkega, bi še šlo. Ko sem prebiral njegova opažanja in kritične pripombe, sem se nehote vprašal, koliko denarja (slovenskega in evropskega) se je že obrnilo za najrazličnejše študije in projekte turističnih vsebin tega dela Slovenije. In še katerega drugega dela Slovenije tudi, zlasti tistih, kjer znajo zelo prefinjeno nergati v Ljubljani, češ da so odrinjeni in se jim godijo velike krivice. Opažanja izvidnika so pokazala in potrdila, da potrebuje slovenska turistična ponudba temeljito prevetritev. Tako opevano turistično ljubiteljstvo in ponavljanje gesla Turizem smo ljudje je tudi tokrat padlo na izpitu. To me pravzaprav veseli, saj se je ponovno potrdilo (in to od »spodaj navzgor«), da so bili moja številna opozorila in kritike v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih popolnoma utemeljeni, čeprav sem si z njimi pridobil nekaj gorečih sovražnikov. Prav danes smo v časopisu prebrali, kako uspešne so letošnje številke našega turizma. A kaj, ko pademo prav tam, kjer je najpomembneje, tj. na lokalnih ravneh, tam, kjer so kovnice zgodb, doživetij, odkritij in še česa. Poglejmo kar naselje Grad. Spletne strani občine ni v angleškem jeziku, zatika se pri rezervaciji prenočišč, pri čemer v enem primeru kar odložijo slušalko, ko zaslišijo nagovor v angleškem jeziku. Kraji in zanimivosti so slabo označeni, naš izvidnik si zaželi vinske kleti, a je ne najde. Kje so zdaj vse te famozne slovenske vinske ceste? Vinske ceste niso vprašanje njihovega asfaltiranja, ampak dobrega označevanja in predvsem ustreznih vsebin. Že skok v sosednjo avstrijsko Gradiščansko pokaže, kako se delajo vinske ceste! Menim, da ključno vsebino tokratne izvidnice predstavlja izjava švedskega izvidnika, ki ne velja le za Grad na Goričkem, ampak še za marsikatera območja turistične Slovenije. V izjavi pravi namreč naslednje: »Odlično stanje strehe in infrastrukture govori o tem, da so pred kratkim morali dobiti zajetna evropska sredstva. A škoda je, da turistične ponudbe ne razvijejo do konca, tako da bi pritegnila še več turistov.« Če pogledamo nekoliko podrobneje njegova opažanja, vidimo, kako ne znamo izrabiti naših odličnih lokalnih in regionalnih posebnosti. Zanimalo ga je delo in življenje Mikloša Küzmiča, za katerega še moji študentje po pravilu niso imeli pojma, kaj šele, da bi jih zanimalo njegovo delo. Ali druga skrajnost: pred muzejem (verjetno bi bilo bolje govoriti o zbirki) se izvidnik in njegov prijatelj nista mogla peljati z vlakcem, ker je bil voznik »trenutno na počitnicah«. To mi je tako neumno kot dejstvo, da sta direktor ali direktorica neke turistične organizacije ali podjetja na dopustu v času najvišje razvite turistične sezone! Tudi take primere poznamo v Sloveniji. Osupljive so tudi izkušnje in spoznanja izvidnika in njegovega prijatelja ob obisku barov v Nuskovi, potem ko jima ni uspelo odkriti ustrezne vinske kleti. Nad takimi primeri bi se morali resnično zamisliti, kar nazorno ilustrira mnenje, da »mora biti za ženske v teh krajih res težko«. A da moj tokratni komentar ne bo izzvenel le kritiško, naj z veseljem opozorim, da so izvidnika v Bodoncih postregli z nekaj prekmurskimi jedmi, in sicer z bogračem, dödöli in vinom iz Andrejcev. Končno nekaj tistega, kar sooblikuje lokalno in regionalno ter najbolj odslikava posebnosti in drugačnosti prebivalcev tega dela Slovenije. To pa je hkrati tudi pomembna srž vsega sodobnega turističnega prizadevanja. In to brez pomoči evropskih sredstev!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Prekmurje je iz nekega drugega časa. Prostor stepske melanholije, ki zaradi zgodovine železne zavese diha drugo kulturo. Če kje, potem imamo med našim snemanjem ravno tu stalne težave z orientacijo med posameznimi vasmi. Turistične zanimivosti so preslabo ali sploh neoznačene. Razlage so preskope že v slovenščini, medtem ko jih v tujem jeziku pogosto sploh ni. Manko angleščine si razlagam zaradi vezanosti na Madžarsko oziroma Avstrijo. Še huje je v Porabski Sloveniji, kjer si z angleščino bos in lačen. Da, človek dobi tu občutek, kot da nočejo pobrati turističnega denarja.
Vinske ceste so tudi v tem koncu Slovenije mrtva črka na tabli, pogosto brez prave vsebine, urnikov in ustrezne ponudbe. Popolnoma zgrešena se mi zdi tudi politika organiziranega vodenja, ki je dostopno samo večjim skupinam. Za božjo voljo, prilagodite se že enkrat sodobnemu gostu! Časi socializma so mimo. Ne obiskujejo vas več množice sindikalnih avtobusov. Danes se potuje individualno in solistom se je treba prilagoditi. Razen če se kot turistična točka prilagodite ciljnim skupinam upokojencev, gasilcev, vojakov, lovskih društev, šolnikom in kolesarskim društvom. Vodnik naj bo dostopen tudi za individualne goste – ali pa poskrbite za podrobne opise v tujem in domačem jeziku.
V teh krajih bi bilo potrebno tudi tesnejše sodelovanje Moravskih Toplic z lokalnim turizmom. Terme so glavni turistični akter regije, ampak očitno bolehajo za staro slovensko turistično boleznijo – fobijo pred povezovanjem. Svoje goste se bojijo poslati v širšo okolico. Ampak danes je neodgovorno pričakovati, da se bo sodobni gost ves dan zadržal samo v kompleksu term. Ponuditi mu je treba več, samo tako se bo še vračal. Spet navajam uspešen in zlajnan primer sodelovanja Term Olimia in Občine Podčetrtek.
Grad Grad je tako pomembna turistična točka Goričkega, da bi moral ponujati vsaj nekaj lokalne hrane. Sramota je, da sta tuja turista v pokrajini, ki ponuja toliko dobrega in ima svojo kulinarično strategijo, ostala pri pici – kost v grlu za gostinsko ponudbo! Tujce bi bilo treba jasno in nedvoumno usmeriti na lokacije, kjer ponujajo lokalno.
Mimogrede, tekmovanje v oranju se mi zdi simpatičen izobraževalni dogodek, ki bi ga veljalo uvrstiti v turistično ponudbo. Vsa pravila oranja, centimetri in nagib brazd – ne boste verjeli, kaj vse je pomembno pri zorani njivi! Meni osebno je bil dogodek izjemno zabavna izkušnja in verjamem, da bi se dotaknil tudi turistov.
Če potisnem feminizem na stran, ob vsem, kar sta naštela tuja gosta, so me še najbolj zabavali bari z žgečkljivimi slikami. Beznice, ki te vrnejo nekam daleč v osemdeseta s cenami vina, lokalnimi posebneži in samim ambientom. Turizem ni samo ponudba muzejev in iskanje lokalne hrane. In ravno v takšnih beznicah začutiš, kako diha kraj. Razgaljene punce so pač del turističnih spominov. Še vedno smo del Balkana. Kar je lahko dobro celo za turizem. Za vse drugo pač obiščite polikano Avstrijo.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Tokrat bomo pri komentarju spletnega nastopa Gradu na Goričkem začeli pri tipični sistemski dilemi, ki jo ima kraj na ravni predstavitve na spletu. Gre namreč za to, da je beseda grad generična beseda, ki jo uporabniki, pa tudi iskalniki, ne povezujejo nujno s tokratnim krajem. Že samo zato ima ta nekoliko nižje rejtinge na spletnih iskalnikih. To deloma pripisujemo zgoraj opisanemu dejstvu, deloma pa tudi dejstvu, da je turistična predstavitev znotraj občinskih strani sicer korektna, ampak neambiciozna, premalo celovita, precej lokalno obarvana in okrnjena, ko gre za aktivnosti, zgodbe, rezervacijske sisteme, vsebine iz družbenih medijev. To ne preseneča, ker je spletno mesto občine sicer kakovostno, a za usmerjen turistični spletni nastop premalo osredotočeno na goste, turiste. Pohvalimo lahko tudi fotogalerije in opise, ki so na voljo, čeprav bi slednjim bolj za splet usmerjen pristop koristil tudi z vidika pozicioniranja na iskalnikih. Škoda, da spletno mesto ne ponuja jezikovnih inačic, kar je očitno zmotilo tudi tokratne izvidnike; logično, da je stran uporabnejša in koristnejša za slovenske turiste. Torej, destinaciji priporočamo, da čim jasneje definira dodano vrednost svoje ponudbe in jo aktivno predstavi in upravlja kot živo vsebino na spletnih platformah. Ocena? Začetek je, kakšna bo pot, pa je odvisno od dojemanja vloge digitalnih kanalov. Kajti večina zgoraj navedenih težav odpade, če v središče turističnega e-poslovanja postavimo Krajinski park Goričko, katerega spletnega stran je povsem druga pesem. Pa smo spet pri dilemi iz začetka štorije.
Vito Avguštin, Dnevnik
Silna evropska sredstva se ne podeljujejo zgolj zato, da se na primer v nekem manjšem kraju v kratkem času, ko poteka recimo prenova strehe grajskega poslopja, zaposli deset ljudi, ampak da nekaj deset krajanov živi nekaj deset let od novih vsebin, ki jih omogoča ta nova streha. Če so zidovi prenovljeni, ker želimo več obiskovalcev, potem je treba zidovom vdihniti tudi življenje, predvsem pa povedati vsem, ki so vabljeni, zakaj so vabljeni in kaj jih čaka. In potem je treba obljube držati – če je na primer obljubljen vlakec, ne more vožnja z njim odpasti, ker je en človek na dopustu. Gostoljubje na ulici, izvrstna hrana in domačnost v gostilnah, prijaznost vseh, ki jih kaj povprašamo – da, to je gostoljubje. Ampak za turista je gostoljubje tudi, da mu poveš, napišeš ali na tablah označiš, kje je kaj zanimivega, kaj je to, kar je razstavljeno… Gostoljubje je tudi, če turistu ni treba razmišljati o doma pripravljenih sendvičih, ker ga tisti, ki so ga povabili, pričakujejo v odprtih restavracijah in gostilnah. Si predstavljate, da dobite na Islandiji jedilnik – tudi če je preveden v angleščino – s štirimi stranmi jedi in sestavin za jedi, za katere ste prvič slišali? Tako nekako se počutijo obiskovalci, ko vidijo na jedilniku dödöle in podobno. Gostoljubje je tudi, da jim razložite, kaj je značilnost lokalne kuhinje in kaj bi veljalo pokusiti. Gostoljubje je pač veliko več, kot si marsikdo predstavlja, meri pa se jo s stopnjo zadovoljstva gostov. Navadno se hvalimo z dejstvom, da so turisti presenečeni, kako prijazni da smo, da takoj pomagamo, ko se izgubijo, ko ne najdejo nečesa ali ko ne razumejo česa, ker je napisano le v slovenščini… Pri tej naši posebnosti pozabljamo, da gre res za posebnost, ker v večini primerov drugod gostoljubno poskrbijo, da se turisti ne izgubijo, da takoj najdejo iskane znamenite točke in da imajo informacije v različnih jezikih.
