Sumi, da je zdravnik Ivan Radan na lastno pest pospešil smrt nekaterih bolnikov, so močno zarezali v vsakdan nevrološke klinike. Delo tamkajšnjih zaposlenih je preverjala vrsta nadzornikov, nekateri nekdanji sodelavci osumljenega zdravnika so tudi priče v sodni preiskavi. Nadzor ministrstva za zdravje nad zdravstveno nego na nevrološki kliniki je potrdil pričevanja o ozračju, v katerem so se izgubljale pomembne informacije o bolnikih. Za že tako utrujene ljudi, ki delajo z najtežjimi bolniki, je primer Radan z vso pozornostjo, ki jo je prinesel, dodatno breme. A hkrati je to tudi priložnost za izboljšave v dobro bolnikov. Ne le na ljubljanski nevrološki kliniki.
Kako naprej?
Nevrološki pa tudi drugi intenzivni oddelki za začetek potrebujejo več podpore. Predsednik sindikata UKC Ljubljana Matija Cevc opozarja, da bi morali čim prej dopolniti ekipe na posebno obremenjenih oddelkih: »Ni nenavadno, da ljudje danes pregorevajo drug za drugim. Zlasti je premalo negovalnega kadra. Ko so zaposleni preutrujeni in stalno delajo na zelo visokih obratih, so pomanjkljivosti verjetnejše.« Poleg zaposlovanja bi bilo dobro zaposlenim ponuditi diskretno psihološko pomoč ob izgorelosti, kakršno poznajo ponekod v tujini.
Vodilne medicinske sestre v ljubljanskem UKC zatrjujejo, da se izboljšave v zadnjih mesecih že vidijo. »Komunikacija je bistveno bolj odprta. Pohvalno je, če zdravstveni tehnik, ki situacijo oceni drugače od zdravnika, na to opozori,« pojasnjuje glavna medicinska sestra nevrološke klinike Helena Tušar. Prepričana je, da je danes slepo izpolnjevanje že na prvi pogled problematičnih ukazov, na katero so opozorili nadzori v primeru Radan, bistveno manj verjetno. Doslednejše je tudi prijavljanje raznih odklonov pri delu z bolniki, ki jih je treba analizirati in preprečiti njihovo ponavljanje v prihodnje. »Če se zaposleni bojijo odziva drugih, lahko prijavljajo tudi anonimno. Obravnavamo problem, ne človeka.« Donedavni vršilec dolžnosti generalnega direktorja UKC LjubljanaSimon Vrhunec (ta teden je vodenje bolnišnice predal Andreju Baričiču) ocenjuje, da je rezerva morda prav v razmerjih med zaposlenimi: »Morda se je primer Radan zgodil tudi zato, ker nismo bili dovolj pozorni, da delujemo kot tim. Ne trdim, da na njegovem nekdanjem oddelku ni bilo timskega dela, a morda ga je bilo premalo, preveč pa individualizma.«
Glavna medicinska sestra UKC Ljubljana Erna Kos Grabnar rezerve vidi pri paliativni oskrbi bolnikov. Želi si, da bi uredili dodatne prostore bolnišnice na Vrazovem trgu, kjer je bil po prvotnih načrtih en oddelek namenjen prav paliativi (danes je tam negovalna bolnišnica). »Okolje akutne bolnišnice ni dovolj prijazno do bolnikov ob koncu življenja.«
Javni podatki o kakovosti in dodajanje varovalk
Možnosti za spremembe na bolje vidijo tudi na ministrstvu za zdravje. Od bolnišnic in drugih izvajalcev v zdravstvu tako že zahtevajo dosledno obravnavo tako imenovanih opozorilnih nevarnih dogodkov in spremljanje kazalnikov kakovosti. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je članom svetov zavodov sicer že pred meseci naložila, naj preverijo, kako za kakovost in varnost skrbijo v posameznih bolnišnicah. Njihovo poročilo še preučujejo, rezultati pa so glede na prvo oceno dobri. V prihodnosti bodo podatki o kakovosti bolnišnic na voljo tudi pacientom, napovedujejo na ministrstvu.
»Primer Radan bo zagotovo zaznamoval slovensko zdravstvo. Upam, da v smislu samorefleksije in streznitve. Iz njega se moramo nekaj naučiti, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo,« je prepričan predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina. Ugotovitve nadzora nad zdravstveno nego, upravnega in nadzora zdravniške zbornice (ta še ni končan) bo treba tako povezati v celoto in ukrepati. V zdravstvu manjkata prav sistematičen nadzor in sproten pregled, Možina spomni na že dolgotrajne težave. Skupaj z zbornico zdravstvene nege so se tako že lotili urejanja razmerij med zdravniki in medicinskimi sestrami: »Ob napačni odločitvi enega od zaposlenih so lahko varovalka ravno drugi zaposleni.«
Nina Knavs
