Vlada naj bi na jutrišnji seji odločila o novem slovenskem arbitru. Še pred tem se bodo pri premierju Miru Cerarju sestali vodilni predstavniki parlamentarnih strank, trenutno stanje arbitražnega postopka pa bo ocenil tudi parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Vlada ima tri možnosti. Prva je, da za arbitra postavi domačega strokovnjaka, kot se je slovenska politika odločila pred štirimi leti, ko je izbrala Jerneja Sekolca. Druga možnost je, da – tako kot v primeru Ronnyja Abrahama – imenuje uglednega tujega pravnika, tretja pa, da odločitev prepusti predsedniku arbitražnega sodišča.
Očitki v vsakem primeru
V Cerarjevem kabinetu navajajo, da vlada vse tri možnosti še preučuje, končno odločitev pa naj bi dorekli prav na jutrišnjem sestanku. Nekaterim našim sogovornikom se zdi najverjetnejša odločitev, da Slovenija izbiro prepusti predsedniku arbitražnega sodišča Gilbertu Guillaumu. Nedvomno se bodo v takšnem primeru v delu stroke in politike ojačali očitki, da vladajoča politika premalo ceni domače znanje in se preveč ozira na morebitne kritike hrvaške strani. A naši sogovorniki iz koalicijskih vrst poudarjajo, da so bili v dosedanji arbitražni postopek tako ali drugače vključeni že vsi domači strokovnjaki – če drugega ne, so dajali izjave in ocene v javnosti – zato bi lahko obveljali kot kontaminirani. In to ne le pri predstavnikih sosednje države. Nove napake oziroma zapleta pa si Slovenija ne more privoščiti. Premier Miro Cerar je sicer – kot je mogoče slišati v njegovih krogih – o pripravljenosti, da postane slovenski arbiter, v preteklih dneh povprašal ustavnega sodnika Ernesta Petriča, vendar je ta povabilo zavrnil. Po mnenju naših sogovornikov tudi ali predvsem zato, ker je kot ustavni sodnik razsojal o skladnosti arbitražnega sporazuma z ustavo.
Po neprijetni izkušnji z Abrahamom, ki je komaj osem dni po imenovanju odstopil z mesta arbitra, naj bi bilo malo verjetno tudi, da slovenska vlada arbitra vnovič izbere v vrstah tujih strokovnjakov. Kot dodatni razlog proti takšni izbiri je mogoče slišati, da bi Slovenija težko našla (oziroma k sodelovanju pritegnila) tujega pravnika, ki bi bil na tako pomembnem položaju in bi imel tolikšen ugled, kot ga ima predsednik meddržavnega sodišča v Haagu Abraham. Nova izbira bi tako lahko sprožila očitke o nižanju kriterijev slovenske strani.
Slovenija naj bi se izognila odgovornosti
S prepustitvijo izbire predsedniku arbitražnega sodišča bi po besedah zagovornikov takšne rešitve torej odpadli očitki o morebitni kontaminiranosti slovenskega arbitra oziroma o ogroženosti neodvisnosti postopka. Prav tako bi se naša država tudi izognila, da bi v primeru, če bi se z novim arbitrom v prihodnje pojavili kakršni koli zapleti, odgovornost ponovno padla nanjo. Ne gre pa tudi pozabiti, da bo glede na odločitev Hrvaške, da v arbitražnem postopku ne sodeluje več, naslednika Budislava Vukasa skoraj zagotovo izbral predsednik arbitražnega tribunala.
Razmišljanje o prepustitvi odločitve Gilbertu Guillaumu sicer tudi sproža pomisleke, da je lahko takšna poteza tvegana, saj novi arbiter morda ne bo zastopal slovenskih stališč. A odgovor pristašev preložitve izbire na predsednika arbitražnega sodišča je jasen: »Sekolec je evidentno zastopal slovenska stališča. In kam nas je to pripeljalo!?« Ob tem pa naj bi bilo menda precej pomembno tudi to, da naj bi bili prav tej rešitvi naklonjeni tuji odvetniki Slovenije v arbitražnem postopku, kar bi morda lahko nakazovalo, da so ti o ugodnem razpletu za našo državo precej prepričani.
Bo vlada jutri že sprejela odgovor na hrvaško pismo?
Pred jutrišnjim odločanjem vlade o novem arbitru se postavlja še vprašanje, ali bo ministrska ekipa morda tudi že sprejela odgovor na pismo Hrvaške, s katerim je ta arbitražno sodišče obvestila o odstopu od arbitraže. Medtem ko nekateri naši sogovorniki to možnost dopuščajo, drugi menijo, da se to še ne bo zgodilo. Po naših informacijah naj bi Hrvaška v pismu sicer navajala, da je postopek kontaminiran zaradi nedovoljenega dogovarjanja med Sekolcem in slovensko agentko Simono Drenik, možnost, da bi bili zaradi komunikacije s Sekolcem »okuženi« tudi preostali trije sodniki, pa naj bi le bežno omenila. Tako sosednja država svojo odločitev za izstop iz arbitraže utemeljuje predvsem s tem, da naj bi Slovenija arbitražni sporazum bistveno kršila z naknadnim dodajanjem dokumentov v spis. Kar pa na slovenskem zunanjem ministrstvu odločno zanikajo. Tudi pravni strokovnjaki poudarjajo, da je takšno vlaganje praktično neizvedljivo.
