Bil je vroč poletni petek leta 2005. Nekaj po tretji uri popoldne so v vladne prostore na sestanek k takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši vstopili prvi mož Istrabenza Igor Bavčar, generalni direktor Pivovarne Laško Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo, ki je veljala za ključno operativko kadrovskega pohoda vlade Janeza Janše po državnih podjetjih. Dobro uro kasneje je skozi ista vrata vstopil še predsednik uprave KD Group Matjaž Gantar. Tema sestanka: prodaja Mercatorja.
Dvanajstega avgusta 2005 na mizi ni bilo »le« dokončno soglasje premierja k prodaji tridesetodstotnega državnega paketa delnic največjega slovenskega podjetja Istrabenzu in pivovarni. Dogovor, sklenjen tistega dne, je imel usodne posledice na poznejše dogajanje v Sloveniji. Ne le zato, ker so bili na prodajo Mercatorja vezani številni drugi posli in zavezništva – vpliv na Delo, ki ga je Šrot v zameno za delnice Mercatorja za nekaj let »posodil« Janši; državni odkup manjšinskih deležev KD Group v energetiki, ki ga je bilo mogoče razumeti tudi kot zahvalo Gantarju za pomoč na skupščinah družb v solastništvu države; in seveda zamenjava dolgoletnega predsednika uprave Mercatorja Zorana Jankovića, ki je v Janševih očeh veljal za simbol omrežja Foruma 21 v državnem gospodarstvu.
Sestanek, ki je pomagal ustvariti tajkune
Ključno je, da je prav sestanek v Janševem kabinetu pomagal sprožiti številne procese, ki so zaznamovali zadnje desetletje tranzicije. Pomenil je dokončno rojstvo »tajkunizacije« – procesa, ki ga je Janša po tem, ko so bili nastavki zanj pripravljeni že v času LDS, pomagal pospešiti, nato pa, ko je nad njim izgubil nadzor, čas neuspešno skušal zavrteti nazaj. Bavčar in Šrot sta namreč skupaj z Mercatorjem dobila tudi vzvod za svoje nadaljnje privatizacijske pohode. Posojila, ki so jih njuni sateliti najemali pri veriženju in lastninjenju Istrabenza oziroma pivovarne, so bila zavarovana prav z delnicami Mercatorja. Brez dogovora Šrotu nikoli ne bi uspelo ustvariti imperija, ki je na vrhuncu svoje moči obvladoval domačo pijačarsko industrijo, največjega trgovca in pomemben del tiskanih medijev. Enako velja tudi za Bavčarja: z delnicami Mercatorja, ki jih je jeseni 2007 prodal Šrotovemu Infondu Holdingu, je dobil kapital za naskok na Petrol, ki je hkrati pomenil tudi začetek Bavčarjevega konca.
»Tajkunizaciji« je sledila »detajkunizacija«. Podjetja iz poslovnih imperijev, ki so jih pod pritiskom vlade Boruta Pahorja s takratnim ministrom za gospodarstvo Matejem Lahovnikom na čelu lastniško prevzele banke, so padla v upravljalsko stihijo. To je sočasno z ustavitvijo kreditnih tokov načelo njihovo finančno kondicijo. V stečajih so zato končala tudi zdrava jedra »detajkuniziranih« sistemov. Posledice za državo so bile velikanske: izgubljenih je bilo na desettisoče delovnih mest, vse to pa je še dodatno navrtalo večmilijardno bančno luknjo.
Osvajali jugovzhodne trge, zdaj so sami njihov plen
»Detajkunizacija« je imela – ob gradbenem sektorju – največje posledice prav v Laškem in Istrabenzu. V pivovarni so državne banke pod pritiskom vlade Boruta Pahorja razlastile in potopile Šrotovo lastniško verigo. Skupina, ki so jo dali v roke njegovim nekdanjim sodelavcem, je začela razpadati. Združena domača pijačarska industrija in močni finančni holding iz Kopra sta danes le še spomin. Laško je od letos v lasti nizozemskega Heinekena, Radensko je kupila češka Kofola, Fructal pa srbski Nectar. Mercator je romal pod okrilje Agrokorja, Droga Kolinska k Atlantic Grupi, ohromljeni Istrabenz, ki je v prisilni poravnavi, bo kmalu ostal še brez turistične divizije.
V slovensko prehrambno industrijo so skozi velika vrata vstopili novi lastniki iz Hrvaške. Zgovoren je podatek, da je samo med januarjem in majem hrvaški uvoz v Slovenijo na letni ravni zrasel za več kot četrtino. Ironija ne bi mogla biti večja. Če so Janša, Bavčar in Šrot na sestanku uradno govorili o širitvi Laškega in Istrabenza na trge jugovzhodne Evrope, so podjetja s teh trgov prišla v Slovenijo. Mercator, ena večjih žrtev procesa »detajkunizacije«, je danes v lasti največjega tajkuna v nekdanji Jugoslaviji. To mu zelo verjetno ne bi uspelo, če sestanka v Janševi pisarni ne bi bilo.
Janšev politični strel v koleno
Nazadnje so se po sestanku začele mešati tudi karte na političnem prizorišču. Janša je leta 2005 prevzemal vse vzvode oblasti v državi, razpad LDS pa je dajal slutiti, da se mu na čelu vlade obetata najmanj dva mandata. A s prodajo Mercatorja se je v političnem smislu ustrelil v koleno. Najprej zato, ker mu je Šrot že kmalu zatem skupaj z Andrijano Starina Kosem obrnil hrbet in spet prevzel nadzor nad Delom. Hkrati je zamenjava na vrhu Mercatorja Jankovića tako rekoč prisilila, da gre v politiko. Že v naslednjih šestih letih je Janši zadal dva huda politična poraza – leta 2006 z zmago na županskih volitvah v Ljubljani in leta 2011 na državnozborskih volitvah. Četudi je Janša pred volitvami 2008 napovedal »boj proti tajkunsko-političnim povezavam«, volilci tega njegovega obrata niso kupili. To je odprlo vrata do oblasti SD in Borutu Pahorju. Ta je vodenje vlade prevzel v času izbruha svetovne finančne krize, na katero se je ta po številnih ocenah odzvala prepočasi in premalo odločno, kar je Slovenijo pomagalo pahniti v recesijo.
Slovensko pravosodje pod najbrutalnejšim javno znanim primerom prodaje državnega premoženja nikoli ni potegnilo črte. V sodni preiskavi, ki se je začela leta 2012, torej sedem let po sestanku, tožilstvo po naših podatkih do danes, torej deset let kasneje, še ni vložilo obtožnice.
