Vse je še v fazi poskusov
»Interspecifične sorte so pridobljene s križanjem žlahtnih sort z divjo trto, ki izvira iz Azije in je odporna proti peronospori ter delno tudi proti oidiju. Raziskave delajo že vrsto let, a te sorte večinoma niti v tujini še niso registrirane. Vse je še v fazi poskusov,« pravi agronom Goran Jakin, vodja svetovalne službe v vinski kleti Goriška brda. Če je strokovnjakom v prvi fazi predstavljalo največji izziv, kako se znebiti metilnega alkohola, ki ga pri pridelavi vina vsebujejo tudi šmarnica, jurka, izabela in podobne samorodnice, se danes ukvarjajo predvsem s tem, kako ohraniti značilnosti žlahtnih sort. »To počnejo z večkratnimi križanji. En tak primer je nemška sorta regent, ki je v njihovi sortni listi vpisana pod vitis vinifera, torej kot evropska trta. A vsaka država mora sama presoditi, kaj bo vpisala na svoj sortni seznam. Za vpis se bo moralo dokazati, da se posamezne sorte dobro obnašajo na našem terenu in da dajo primerno kvaliteto vina,« meni Jakin. Interspecifične sorte, križane s sauvignonom, tokajem, merlotom in cabernet sauvignonom, so pred tremi leti zasadili tudi v briški vinski kleti, prvi rezultati pa naj bi bili znani po letošnji trgatvi.
Na kmetiji Batičevih v Šempasu v spodnji Vipavski dolini so šli še korak dlje. Trenutno imajo zasajenih 10.000 interspecifičnih trsov, jeseni jih bodo zasadili še pet tisoč. Nekatere sorte imajo že imena, druge le serijske številke, vsake pa so zasadili po 600 primerkov, tako da lahko – če pustijo pol kilograma po trsu – iz vsake pridelajo za vsaj en barik vina, torej 225 litrov. Najpomembnejše pa je, da so letos iz interspecifičnih sort prvič pridelali tolikšne količine vina, da jih lahko primerjajo z drugimi.
Angelova zgodba
Da bi bolje razumeli, zakaj sta se z očetom Ivanom podala v eksperiment z interspecifičnimi sortami, nas Miha Batič najprej zapelje na hrib nad Šempasom. Na nadmorski višini 350 metrov, na legi Angel, ima na dveh hektarjih zasajen vinograd, ki v devetih letih, kolikor je star, še nikoli ni bil škropljen ali gnojen. Edini poseg vanj se je zgodil, ko so med trte zasadili razne zeli, ki vsebujejo kalij, kalcij, fosfor in magnezij.
»Leta 2001, ko je vinogradništvo cvetelo, se je oče zgrozil nad njegovim potekom in se vprašal, ali ima trta raje peronosporo ali enormne odmerke fitofarmacevtskih sredstev. Odločil se je, da 35 let star vinograd na najnižji legi, ki je najbolj podvržena boleznim, pusti povsem brez škropljenja. Tretje leto, ko je v njem pomrla že polovica trt, je bila dobra letina, tako da smo opravili majhno trgatev. Vino ni bilo žlahtno – najslajše grozdje so si prilastile živali, ki jih je bilo v tem vinogradu še enkrat toliko kot sicer –, a ljudje, ki so ga okušali, so občutili, da je v njem nekaj, česar ostala vina nimajo. In tu se je rodila zgodba angela,« predzgodbo razloži Batič.
Če je bilo torej mogoče na sto metrih nadmorske višine ob dobrem letniku pridelati nekaj litrov vina povsem brez škropljenja, bo na 350 metrih nadmorske višine (Angel), kjer se vsakodnevno mešata mediteranski in alpski zrak in kjer vedno pihlja, ta možnost še veliko večja. To je bila logika Batičevih. Leta 2007 so zato zasadili 15.000 trt pinele, vitovske in zelena, ki so vsa ta leta preživele povsem brez škropljenj. Letos, ko so trte v devetem letu, si obetajo med 2000 in 3000 litrov vina. »Okus vina iz vinograda Angel predstavlja esenco naše vinske hiše. Z zgodbo pa ne morem biti popolnoma zadovoljen zaradi ekstremno visokih stroškov pridelave. Verjamem namreč, da je vino več kot le produkt človeka; je dobrina neba in zemlje, ki naj bi bila – tako kot bistra voda – na voljo vsem,« razmišlja vinar.
Največja revolucija v zadnjih sto letih?
Tukaj se začne poglavje interspecifičnih sort. Leta 2012 je na inštitutu v nemškem Freiburgu nabavil prvih pet sort, danes jih ima zasajenih skupno 20 različnih. »Ker združujejo rujni okus evropske trte vitis vinifera z odpornostjo azijskih sort, nam olajšujejo biodinamično kmetovanje. In ker živijo skoraj neodvisno od kmeta, so tudi stroški kmetovanja nižji, kar vodi do zmernejših cen vina. Njihovo bistvo pa je v požirku vina, ki nas vrača v čas, ko smo krilatico 'na zdravje' lahko jemali dobesedno,« navdahnjeno pojasni sogovornik.
Deloma slabo reklamo, ki ves čas spremlja raziskave interspecifičnih sort, Batič pripisuje industriji, ki proizvaja škropiva. Sprašuje se, kdo plačuje poskuse in ali niso ti nemara delani s ciljem dokazati, da s temi sortami ni mogoče pridelati dobrega vina. Sam meni ravno nasprotno. Prepričan je, da je zgodba z interspecifičnimi sortami največja revolucija, ki se je v zadnjih sto letih zgodila v vinskem sektorju.
Batič se rad pohvali, da so prva klet v Sloveniji, v kateri so napolnili cel sod z vinom, pridelanim iz novih sort. »Čeprav je bila lanska letina katastrofalna, smo pridelali 600 litrov vina,« poudari in na mizo postavi dekanter, v katerem so zmešane štiri sorte: bronner, cabernet blanc, souvignier gris in sorta brez imena s serijsko oznako calo6.
Bela zvrst malce spomni na zario (Batičeva zvrst sedmih sort, ki rastejo v istem vinogradu in ki jo stekleniči brez žvepla), vendar je bistveno bolj aromatična. Zadnje, na kar bi ob okušanju pomislili, pa je, da je vino pridelano iz »čudnih« vinskih sort. Je torej bojazen, da se z interspecifičnimi sortami ne da pridelati kvalitetnega vina, iz trte izvita? »Težko govorim o trtah, ki so šele prvič dale vino, še posebno, ker je to lanski letnik, ki je bil eden najtežjih v zgodovini. Ne glede na vse to pa menim, da govorimo o velikem vinu. V vsakemu našemu vinu lanskega letnika lahko najdem kakšno pomanjkljivost, a čez to vino nimam kaj reči. Vidi se sicer, da še nima krepkega telesa, ker so trte mlade, a čez 20 let bo to bistveno drugače,« je prepričan Batič, ki bo prve buteljke vina novih trt prijateljem odprl že čez eno leto.