Te »spoštovanja vredne argumente« je morebiti najbolje povzel konservativni kolumnist New York Timesa David Brooks, ko je Obamovi administraciji pripisal delno predajo v večletni ekonomski, politični in prikriti vojni z Iranom. »Iran je fanatičen, hegemonski režim, prežet s sovraštvom. Če menite, da se bo njegov radikalizem omehčal z nekaj globalnimi trgovinskimi možnostmi, zagotovo dogajanju na Bližnjem vzhodu zadnja štiri desetletja niste namenjali pozornosti. Iran bo nepričakovani priliv 150 milijard dolarjev porabil za širjenje terorja v regiji in krepitev lastne moči,« zatrjuje Brooks in dodaja, da bo tako postal še agresivnejši. Zanj je ekonomski in politični poraz ZDA lahko prav tako poguben, kot bi bil vojaški, popuščanje tiraniji pa podlaga za katastrofalen konflikt s podpisom kongresnikov, ki bodo sporazum sprejeli kot od Bele hiše reklamirano najmanj slabo rešitev jedrskega spora.

Zaradi republikanske večine v obeh domovih ameriškega kongresa je jasno, da bo na tej drugi stopnici po julijskem podpisu sporazum padel. Pobral ga bo že napovedani predsedniški veto, ki pa mora preživeti ponovno kongresno glasovanje. S 46 demokratskimi poslanci v senatu in 188 v predstavniškem domu sta tretjini potrebnih glasov za to ob zmerni strankarski disciplini zagotovljeni, a breme odločitve postaja vse težje tudi pod pritiskom vplivnega židovskega lobija in milijonov dolarjev, porabljenih za očrnitev Obamove češnje na že tako popacani zunanjepolitični torti. Z dvomi Hillary Clinton in odkritim uporom newyorškega demokratskega senatorja Charlesa Schumerja ter javnim mnenjem, ki je po ugledni agenciji Pew le 33-odstotno naklonjeno sporazumu z Iranom, se tako lahko zgodi, da bo slednji postal predsednikova največja polomija.

Očitki, da k slednjemu prispeva svoje, letijo iz vrst ameriških podpornikov sporazuma tudi na Iran. Povod je zadržanost vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja, ki se do jedrskega sporazuma ni opredelil in ga prepušča tako imenovani javni razpravi. Sprva je videti nenavadno, da se okoli tako pomembnega dokumenta ne oglasi človek z največjo oblastno močjo v državi, ki je pred dvema letoma dal predsedniku Hasanu Rohaniju dovoljenje za pogajanja s peterico stalnih članic varnostnega sveta ZN in Nemčijo, a se po drugi strani ocenjuje, da je Hamenejevo zaupanje v Američane podobno tistemu, ki ga Clintonova goji do Irancev. Absolutno nikakršno torej in zato se ob domnevni tihi podpori dogovorov iranski vrhovni vodja (še) ne želi izpostavljati in čaka na naslednje ameriške korake. Pri tem svojo vlogo igra še dodatna nejasnost, namreč, kdo bo v Teheranu dokončno potrdil sporazum, ki je za njegove nasprotnike tako v ZDA kot v Iranu gnil kompromis. Ratifikacija mednarodnih dogovorov je po ustavi domena parlamenta, v praksi pa lahko tudi le vrhovnega nacionalnega varnostnega sveta, kateremu okvire delovanja postavlja Hamenej. Nacionalni svet naj bi bil bolj naklonjen potrditvi sporazuma od samih iranskih poslancev, nad katerimi bdi še dvanajsterica konservativno obarvanih članov vrhovnega sveta, ki lahko zavrnejo njihovo odobritev. Obojestransko nezaupanje med pogodbenicama, ki sta se še do pred kratkim ogovarjali z »osjo zla« in »velikim Satanom«, je zato samo po sebi slaba popotnica jedrskemu sporazumu. Posredno ameriško priznanje, da so bili skupaj z zahodnimi zaveznicami v gospodarski in politični vojni z Iranom, ter ugotavljanje, da njenih zadanih ciljev niso dosegli, ga samo še krepi, Obamova zadnja razlaga, da gre za izbiro med pravim vojaškim spopadom in sprejemljivim političnim umikom ob zanesljivo zauzdanem Iranu, pa nedvomno vzbuja asociacije na Chamberlainovo politiko pred drugo svetovno vojno.

Toda problem ni v resda rigidnem iranskem režimu, ampak dejstvu, da se ga skupaj z narodom demonizira že vse od islamske revolucije, ki je Irancem povrnila dostojanstvo in suverenost, izgubljeno po sinhroniziranem ameriško-britanskem strmoglavljenju Mohameda Mosadeka leta 1953. Mosadek ni bil ekstremist, niti komunist, niti sovjetska lutka, saj ničesar od tega ni prenašal. Tudi ni ogrožal tako imenovanega svobodnega Zahoda, ampak njegove kapitalske interese, zaradi česar so angloameriške naftne korporacije z ustrahovanjem vseh drugih sprožile iranski gospodarski zlom, državni udar in vzpostavitev marionetnega in brutalnega šahovega režima. Morda je res naivno verjeti, da je iranski jedrski program povsem miroljubno naravnan in da se v njegovem ozadju ni kazala grozljiva goba, a še bolj naivno je prepričanje, da so ga pri tem zavrle sankcije. Če so bombo sestavili v Severni Koreji, bi jo zagotovo lahko tudi Iranci. A očitno njihov namen vendarle ni pognati širše regije in posledično tudi sveta v strašljivo vojno. S tem se ukvarjajo v Washingtonu.