Zaposleni omenjajo neprespane noči. Mnogi nihajo med kritičnostjo do temnih plati okolja, v katerem delajo, in lojalnostjo. Čeprav imajo marsikaj povedati, nočejo povzročati dodatne škode. Ustvarjanje vtisa, da v ustanovi z več kot 7700 zaposlenimi praktično ničesar več ne naredijo prav, jih moti prav tako kot prikrivanje dejanskih težav. Za razmislek, kje so in kam bi morali, je v histeriji, ki jo napaja primer Radan, zmanjkalo prostora.

Nadzor ministrstva za zdravje nad zdravstveno nego na nevrološki kliniki je dovolj dobra iztočnica za izboljšave. Ne le za kliniko ali ljubljanski UKC. Od doslednega upoštevanja priporočil nadzornikov bi lahko imeli korist praktično vsi bolniki, ki se zdravijo v slovenskih bolnišnicah. Sprva so se v UKC Ljubljana na rezultate, ki se vsaj deloma ujemajo s sporočili januarskega internega nadzora, odzvali razumno. Pojasnili so, da se z nekaterimi zaključki ne strinjajo (razburjala jih je na primer točka o higieni rok), a da bodo upoštevali priporočila. V samo nekaj dneh pa je spet vse ušlo iz rok. V bolnišnici so se minuli teden otepali posplošitev, da je zaradi težav na nevrološki kliniki zdravljenje pri njih nevarno. Jezo so stresali tudi na nadzornike. Novi vršilec dolžnosti generalnega direktorja je ob prihodu na to pomembno mesto še največ besed namenil medijem. Namesto razmeram v bolnišnici, kjer zdravijo največ slovenskih bolnikov, bi se morali po njegovem mnenju v prihodnje posvečati podukom o skrbi za lastno zdravje.

V ozračju vsesplošnega nezaupanja je položaj bolnikov že spet ostal v ozadju. Razrašča se nostalgija po časih, ko je bilo zdravstvo poceni in ni skoraj nihče dvomil, da zdravniki in medicinske sestre obvladajo svoje delo. Pa čeprav je pred desetletji preživelo bistveno manj bolnikov kot danes. Na zatekanje k nevednosti kažejo tudi podatki o kakovosti zdravljenja. Ponekod so odklone tako pogosto zamolčali, da so bile primerjave med bolnišnicami neuporabne. Namesto da bi jih oblasti v zdravstvu silile, naj podatke zbirajo dosledneje, so se raje že pred leti odločile, da skupna poročila nehajo objavljati. Zadnje je zajelo leto 2011. Primerjav, ki bi bile pacientu v pomoč pri izbiri bolnišnice, pri takšnem odnosu ne bo nikoli.

Črno-belo slikanje zdravstva razburja, hkrati pa vsem dopušča, da ne napravijo ničesar zares pomembnega. Oblasti lahko v nedogled razpredajo o obupnem stanju v bolnišnicah, v bolnišnicah pa bentijo nad škodoželjnimi oblastmi. Spremembe, ki bi bolnikom koristile, so zahtevnejše. Dober začetek bi bil, če bi si vsi, od direktorjev do politikov, nehali umivati roke nad takšnimi in drugačnimi sramotami slovenskega zdravstva. Sprenevedanje je bistveno bolj sramotno. Sličice, ki visijo nad mili in razkužili v ljubljanskem UKC, so uporabno navodilo. Da bi prišli do umazanije, se je treba lotiti tudi manj očitnih mest. Enako velja za tveganja v zdravstvu. Malo verjetno je, da bosta zdravnik ali medicinska sestra namerno ogrožala bolnika. Največje nevarnosti so nevpadljive, pa naj gre za mikrobe ali dolgo čakanje na diagnozo.