Britanska vladajoča konservativna stranka je nekoč slovela kot »nasty« stranka. Za besedo nasty morda ni povsem primernega prevoda, vendar pomeni zmes zlobe, hudobe in zlonamernosti. Aktualni premier David Cameron se je zelo trudil spremeniti njen sloves, posebno v opoziciji oziroma pred prihodom na oblast leta 2010. Oblast je moral pet let, do maja letos, deliti s socialnimi demokrati, ki so vedno trdili, da so preprečili vrsto zlobnih, hudobnih in zlonamernih želja konservativne stranke.
Pozabljeni sočutni konservativizem
Cameron je veliko govoril o sočutnem konservativizmu, ki bi bil, če bi se res razvil iz besed v dejanja, nekaj zelo novega. Od maja letos, ko so konservativci na volitvah dobili večino, zavese in maske padajo. Druga za drugo. Cameronova stranka je spet – zlobna, hudobna in zlonamerna. Do revnih in prejemnikov socialne pomoči. Vse poskuša metati v isti koš kot lene in neambiciozne ljudi, ki so sami krivi za svojo usodo. Že pod koalicijsko vlado so bili na črni listi posebno desničarskega krila konservativcev za desnico najboljši krivci za vse domače težave, od tistih na trgu dela do tistih v državnem zdravstvu, tujci. Priseljenci. Ne vsi. Ne tisti, ki pridejo z milijardami ali milijoni, tudi če je njihov denar sumljivega, umazanega in krvavega izvora, ampak nemaniči, ki naj bi mislili, da je Britanija obljubljena dežela, v kateri bodo kraljevsko živeli od socialne podpore. Na črni listi so zdaj posebno nebeli priseljenci. Vsi tisti, ki so tvegali življenja, da so na smrtno nevarnih plovilih prišli iz Afrike v Evropo, da bi nekje na stari celini, najraje menda ravno v Britaniji, ustvarili novo življenje zase in svoje družine z molžo domnevno velikodušne otoške sociale.
Desničarski primitivizem
Eno je, če takšen politični primitivizem zganjata desničarska Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP) in njen vodja Nigel Farage, ki sta s pomočjo ksenofobije, obrobljene z rasizmom, na majskih volitvah dobila velik del od več kot 3,8 milijona (12,6 odstotka) glasov. Nekaj povsem drugega pa je, če ga promovira zunanji minister konservativne vlade Philip Hammond, ki je med obiskom v bogatem Singapurju dejal, da »plenilski priseljenci ogrožajo življenjsko raven Evropejcev«. Dejal je tudi, da Evropa ne more zaščititi same sebe, če bi bila prisiljena sprejeti milijone priseljencev. Izzvenel je kot desničarski alarmist. To ni kdo ve kako presenetljivo po tistem, ko je njegov šef, premier Cameron, preden je z družino odšel na počitnice na Portugalsko, govoril o »rojih« priseljencev iz Afrike, ki se začasno naseljujejo v Calaisu na francoski strani Rokavskega predora in preliva, da bi našli boljše življenje v Britaniji. Roji? O rojih po navadi govorimo, ko gre za mrčes, ne pa, ko gre za ljudi.
Nacistični podtoni
Otoški komentatorji razmeroma prijazno ugotavljajo, da gre pri Hammondu, ki je dejal, da »milijoni plenilskih afriških priseljencev ogrožajo življenjsko raven in družbeno strukturo Evropske unije«, za do zdaj najmočnejši besednjak Cameronove vlade. V resnici gre za desničarski besednjak z rasističnim podtonom. »Razkorak med življenjsko ravnijo v Evropi in Afriki pomeni, da bodo milijoni Afričanov vedno imeli ekonomske motive za to, da poskusijo priti v Evropo,« je dejal Hammond. To je problem, ki ga je po njegovem mnenju mogoče rešiti samo tako, da tiste, ki niso upravičeni do političnega zatočišča, vrnejo v države, iz katerih so prišli. Hammond trdi, da je zakonodaja EU takšna, da so lahko priseljenci iz Afrike precej prepričani, da jih ne bodo mogli vrnili domov, ko enkrat stopijo na ozemlje EU. Hammondove besede so najnovejši dokaz za to, da britanska vlada zaostruje svojo protipriseljensko retoriko v odgovor na krizo v Calaisu, kjer ni milijonov plenilskih priseljencev iz Afrike, ampak približno pet tisoč obupanih ljudi, ki so pobegnili s kriznih območij, kot sta Libija in Sirija, za katerih stanje je Britanija zelo sokriva.