»Bodi drugačen od preostalih,« je najbrž najpogostejši nasvet, ki ga slišijo iskalci zaposlitve. A kot so dokazali izsledki ankete, ki jo je izvedla ameriška agencija za zaposlovanje Career Building, se lahko kaj hitro zgodi, da kandidati v gonji po pozornosti izgubijo kompas. V anketi so namreč več kot dva tisoč ameriških delodajalcev spraševali, kaj so bile najbolj »nore« stvari, ki so jih kandidati v želji po drugačnosti od preostalih počeli na razgovorih za različna delovna mesta – izkazalo se je, da je meja med kreativnostjo in pretiravanjem izredno tanka.
Kreativno, pa tudi primerno?
Kot je včeraj poročal Forbes, je eden izmed kandidatov na razgovoru za službo zažgal svoj življenjepis, s čimer je želel izraziti svojo (dobesedno) gorečo željo po delovnem mestu. Spet drugi se je pozanimal, kje bo direktor podjetja na dan razgovora večerjal, in mu plačal večerjo. »Nagrada« za najbolj neobičajno obnašanje gre nedvomno Američanki, ki je na razgovoru simulirala gostiteljico v kvizu tipa Lepo je biti milijonar in ob koncu intervjuja vzkliknila: »Sprejmem službo za tisoč dolarjev!«
V želji po drugačnosti je ena izmed iskalk zaposlitve svoj življenjepis zavila kot darilo, spet druga je potencialnemu delodajalcu poslala torto, morda najbolj obupan kandidat pa je poskrbel, da je direktorja še pred razgovorom poklicala njegova hči in se mu zahvalila za službo, ki jo bodo dali njenemu očetu.
»Dobro je, da opozorite nase, treba pa je izbrati primeren pristop,« je jasen Radovan Kragelj, direktor kadrovskega in kariernega centra Kragelj & Kragelj. »Če kandidirate za delovno mesto v konservativni instituciji, morda ni najpriporočljivejše, da na delodajalca naslavljate barvno in oblikovno izstopajoče življenjepise,« opisuje Kragelj in dodaja, da sta izstopanje in gonja po pozornosti pri potencialnih delodajalcih bolj tipična za ameriško kot slovensko kulturo. »Za slovenskega delodajalca bo najbrž primeren vtis pustila že nekoliko netipična vloga, morda priložena simpatična fotografija... Pogosto pa zadostujejo že močan stisk roke, pogled v oči in samozavest, utemeljena na argumentih.«
Argumenti, ne puhlice
Velikokrat se zgodi, pravi Kragelj, da iskalci zaposlitve v svojem življenjepisu navedejo paleto veščin, kot so organizacijske sposobnosti, vestnost, prilagodljivost, zmožnost dela v skupini, vztrajnost in podobno. »A če kandidat teh veščin na razgovoru ne zna utemeljiti oziroma opisati na vsaj dveh konkretnih situacijah, ko so te njegove lastnosti prišle do izraza, pri potencialnem delodajalcu izgubi verodostojnost, ki je lahko ključnega pomena.«
Na spletu je na voljo veliko različnih modelov oziroma primerov življenjepisov in prošenj za delo, po mnenju našega sogovornika pa je zelo pomembno, da kandidati te dokumente pripravijo sami. »Esencialno je, da iskalci zaposlitve prošnjo in življenjepis prilagodijo posameznemu podjetju oziroma delovnemu mestu,« pojasnjuje Kragelj in dodaja, da je morda največja napaka kandidatov, da enak življenjepis oziroma spremno pismo pošiljajo na več deset različnih koncev. »Zgodilo se je že, da so kandidati po pomoti v teh dokumentih pustili nazive drugih podjetij, kar ni najboljša popotnica.«
Informacije in motivacija
S tem se strinja tudi Ksenija Štrekelj, direktorica iskanja in selekcije v podjetju Adecco, ki pravi, da je pomembno tudi, da je življenjepis kratek, pregleden in da vključuje ključne delovne izkušnje. »Kandidatom priporočam, da si pripravijo tudi kakšno vprašanje za potencialne delodajalce, saj s tem ne le izkažejo zanimanje, temveč si tudi sami lahko ustvarijo jasnejšo sliko o delovnem mestu.«
Delodajalci si želijo motiviranih kandidatov, pravi Kragelj, o motivaciji pa sklepajo na več načinov. »Pomembno je, da se kandidati o podjetju dobro pozanimajo – izbrskajo podatke o njihovih proizvodih oziroma storitvah, poziciji na trgu, morda tudi o težavah, ki ga pestijo. Tisti, ki o podjetju nekaj vedo, imajo avtomatično prednost pred preostalimi kandidati, s tem izstopijo iz množice,« je prepričan Kragelj.
Morda najbolj šolski primer izkazovanja motivacije pa je, da se na razgovore prihaja točno. »Če iskalci zaposlitve na razgovore zamujajo, ne izkazujejo zgolj pomanjkanja motivacije, temveč tudi nezmožnost načrtovanja časa in predvidevanja.«
