Uprava Abanke, ki bo po pripojitvi Banke Celje postala druga največja banka v državi, bo v prihodnjih mesecih dobila še enega člana. V Banki Slovenije naj bi na tem položaju želeli videti Davorina Leskovarja, dosedanjega predsednika uprave Banke Celje. A njihova prizadevanja bi lahko imela tudi širše ozadje.
Upravo Abanke vodi Jože Lenič, njen član pa je od maja letos tudi Aleksander Vozel, pred tem član uprave Banke Celje. Toda v Banki Slovenije naj bi vztrajali, da mora imeti uprava Abanke že ob združitvi tri člane, od tega dva iz »kvote« Banke Celje. V enem od dopisov, ki so ga poslali Abanki, so tako izrazili pričakovanje, da morajo nadzorniki pri sestavljanju uprave upoštevati regionalno zastopanost članov. Po oceni Banke Slovenije bi moral tudi tretji član uprave Abanke prihajati z območja, kjer je bila prevladujoča Banka Celje. Gre sicer za kriterij, ki ga v zakonu o bančništvu ni mogoče najti. To odpira vprašanje, kakšno pravno podlago ima zahteva centralnih bankirjev. Na Banki Slovenije so nam na več vprašanj, med drugim, kakšno je stališče Banke Slovenije do imenovanja Leskovarja, odgovorili s splošnim pojasnilom, da »mora imeti uprava banke (...) kot celota ustrezno znanje, veščine in izkušnje, ki so potrebni za poglobljeno razumevanje dejavnosti banke«. Dodali so še: »Podatki, po katerih sprašujete, niso javnega značaja, saj sodijo v okvir izvajanja nadzorniške funkcije Banke Slovenije.«
Banka Slovenije: organ za nadzor ali kadrovanje?
A v zadnjih mesecih se tako v bankah kot pri državi, ki je po sanaciji postala edina lastnica najpomembnejših domačih bank, krepi vtis, da Banka Slovenije z guvernerjem Boštjanom Jazbecem na čelu regulatorne postopke izkorišča za lastno kadrovanje v teh bankah. Vrata do položajev v vrhovih bank naj bi odpirala tudi po precej subjektivnih kriterijih. Prstni odtisi Banke Slovenije so bili tako vidni pri imenovanju novega predsednika uprave Poštne banke Slovenije (PBS) Marka Novaka, do zdaj člana uprave Probanke v likvidaciji, pred tem pa inšpektorja Banke Slovenije. Čeprav ta ni imel vodstvenih izkušenj, naj bi v NKBM, ki je lastnica PBS, pred njegovim imenovanjem pridobili tiho soglasje Banke Slovenije. Veto so mu nato prižgali v ECB. To spet v nekaterih drugih primerih, recimo pri odklonilnem mnenju kandidatom za nadzornike NLB, v Banki Slovenije uporabljajo kot alibi. Četudi je ECB od lanskega novembra uradno zadolžena za nadzor sistemsko pomembnih bank v območju evra, velja opozoriti, da v njenih regulatornih postopkih sodelujejo tudi uslužbenci Banke Slovenije.
Naklonjenost Banke Slovenije do Leskovarja bržčas izvira tudi iz njegove vloge pri podržavljenju Banke Celje. Če se je temu namreč njegov predhodnik Dušan Drofenik še konec leta 2013 na vse pretege upiral, je bil Leskovar z Banko Slovenije precej bolj na »liniji«. Celjska banka je tako že v začetku lanskega leta, ko jo je že vodil Leskovar, uradno zaprosila za državno pomoč. To je Banki Slovenije odprlo vrata do razlastitve imetnikov obveznic in depozitov. Uprava Banke Celje je novembra 2014 brez prevelikih ugovorov sprejela tudi zahtevo Banke Slovenije o zadržanju izplačila zapadlih obveznosti iz podrejenih obveznic, četudi so bile te izbrisane šele mesec dni pozneje. Drugače kot nekdanji kolegi iz Gorenjske banke uprava Banke Celje prav tako ni nasprotovala odločbi Banke Slovenije o izrednih ukrepih, čeprav je kapitalski primanjkljaj odstopal od številke, ugotovljene z obremenitvenimi testi (388 milijonov evrov), in višine dokapitalizacije.
Finetol – okostnjak iz Leskovarjeve omare
Pri tem Banke Slovenije očitno ne motijo sporna poglavja Leskovarjevega dela v Banki Celje. Leskovar je bil tako od leta 2003 član kreditnega odbora banke, ki se je v tem času zapletla v več nasedlih naložb. Med njimi je bilo tudi za 13,7 milijona evrov posojil družbi Finetol, ki jih je Banka Celje prenesla na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Nadzorni svet Finetola, ki je od leta 2012 v stečaju, je med letoma 2007 in 2011 vodil prav Leskovar. V Banki Celje Finetola, ki je lastniško spadal v omrežje NFD, pri kreditiranju niso uvrščali med družbe, ki jih je obvladoval Stane Valant. S tem so umetno zniževali dejansko kreditno izpostavljenost do teh družb. Gre za takrat razširjeno prakso, ki jo v Banki Slovenije danes označujejo kot sporno.
Pri tem je težko verjeti, da Leskovar za povezanost Finetola in NFD ni vedel. Družba je namreč že leta 2007 z Maksimo Investom podpisala sporazum o upravljanju NFD Holdinga, leta 2008 pa je Finetol skupaj z drugimi družbami NFD sklenil tudi dogovor o nakupu delnic Istrabenza. Finetol je denar za posel, ki je pozneje pomagal potopiti NFD, dobil tudi pri Banki Celje. Iz dokumentov, ki smo jih dobili na vpogled v uredništvu Dnevnika, je razvidno, da se je pod predlog za odobritev tega posojila podpisal tudi Leskovar. Iz pregleda posojil, ki ga je pri eni od revizijskih hiš naročil nadzorni svet Banke Celje, sicer ni razvidno, kako je banka spremljala in analizirala dejavnike pred odločanjem o podaljšanju posojil Finetolu. Kljub temu pa uprava banke v začetku leta v poročilu, ki ga je poslala nadzornemu svetu, v poslih s Finetolom ni odkrila znakov kaznivih dejanj, razkrivajo dokumenti.
