Le še dober teden je do svetovnega prvenstva v atletiki v Pekingu (od 22. do 30. avgusta), največjega športnega dogodka letošnjega leta. Včeraj je potekel rok za doseganje norm, tako da so znani vsi udeleženci, ki bodo nastopili na vrhuncu sezone. Z atletskima strokovnjakoma Jurijem Kastelicem in Albertom Šobo ter nekdanjo vrhunsko atletinjo Brigito Langerholc Žager smo se pogovarjali, kako priti na največje tekmovanje najbolje pripravljen.
Pogledi trojice sogovornikov so si v marsičem zelo podobni. Albert Šoba poudarja, da je najboljša forma stvar dolgoročnega psihofizičnega procesa. Trener ima velik vpliv pri fizičnem procesu, medtem ko je psihološka pripravljenost stvar atleta. Jure Kastelic je opozoril, da so pri optimalni pripravi na veliko tekmovanje problem atleti, ki so na začetku svoje poti do uveljavitve, zato se vso sezono bojujejo predvsem z normo. Posledično tekmujejo vse leto, da bi izpolnili normo, praviloma pa jo dosežejo tik pred prvenstvom. Ko dosežejo svoj osnovni cilj, se sprostijo, nato pa so na prvenstvu preveč izčrpani. Takšen scenarij je v slovenski atletiki zelo dobro znan.
Albert Šoba je slovel po tem, da je znal Matica Osovnikarja vselej najbolje pripraviti za največje tekmovanje. »Osnova vsega je dober trening, ki je izjemno pomemben za športnikovo samozavest. Nadgraditi ga je treba z ustrezno količino tekem, treninga in počitka predvsem v obdobju zadnjega meseca pred glavno tekmo,« je Šobova formula. Trenerski strokovnjak opozarja, da so tekmovalne sezone dolge, saj začnejo najboljši atleti tekmovati konec maja ali v začetku junija, medtem ko so največje tekme v zadnjih letih praviloma sredi avgusta. »Prvi del sezone je namenjen tekmovalnemu ritmu, v katerem je najpomembneje, da se atleti ne poškodujejo. Sam začetek še ne odloča o pripravljenosti na najpomembnejši tekmi. Je pa izjemno pomemben z vidika samozavesti. Če gre začetek sezone po načrtih, je vse lažje, če se zalomi, je zelo težko,« poudarja ljubljanski trener.
Šoba tako kot uspehov ne bo nikoli pozabil leta 2008, ko Osovnikarjeva sezona ni šla po načrtih. Tedaj je najhitrejši Slovenec vseh časov začel precej slabše od pričakovanj, saj je v Hengelu na prvi tekmi na 200 metrov tekel 22 sekund in doživel šok. Tistega leta so v ekipi po uspehu na svetovnem prvenstvu v Osaki, kjer je bil Osovnikar finalist sprinta na 100 metrov, spremenili način treninga. Izkazalo se je, da v vsej sezoni Škofjeločan ni imel potrebne samozavesti, ki je nujna za vrhunski rezultat. »Lahko celo rečem, da je prav samozavest najpomembnejši dejavnik pri športnikovi pripravi na vrhunec sezone. Pa čeprav so leta 2008 s tekmami težave minile, saj je Matic tri tedne pred nastopom na olimpijskih igrah v Pekingu na državnem prvenstvu v Mariboru na 100 metrov tekel 10,16, kar je bil njegov najboljši dosežek na slovenskih tleh. Dokler je bila njegova samozavest na najvišji ravni, ga ni bilo težko spraviti v najboljšo formo, ko je bilo to najbolj potrebno,« se spominja Šoba ter poudarja, da je trenerjeva vloga pri pripravi športnika na največje tekmovanje zelo pomembna, a še zdaleč ni edini dejavnik.
Dokler se je kariera Matica Osovnikarja vzpenjala, sta se atlet in trener lotevala priprav po preizkušenem receptu. »Od začetka junija do sredine julija je Matic veliko tekmoval, če se je dalo, tudi dvakrat na teden. Takšen način tekmovanj je pri sprinterju lažji kot pri številnih drugih disciplinah. Na vseh tekmah seveda ni tekel dobro, a je pilil formo. Julija je po navadi pripravljenost nekoliko padla. Tedaj sva opravila dvotedenski ciklus specifičnih priprav. V tej fazi mora trener zelo dobro poznati atleta, da natanko ve, katerim prvinam se mora posvetiti v sklepni fazi priprav,« se je zlatih časov moškega slovenskega sprinta spominjal Šoba.
Kastelic zagovarja dvojno periodizacijo
Jure Kastelic pravi, da če trener sodeluje z že izdelanim športnikom, ki dosega vrhunske rezultate, je priprava za velika tekmovanja lažja, saj mu doseganje mednarodnih norm ne povzroča težav. V takšnem primeru se lahko športnik pripravlja na veliko tekmo sproščeno, brez obremenitev. »Izdelanim atletom vsa druga tekmovanja služijo zgolj kot priprava na veliko tekmo. Kot trener sem z njimi sodeloval tako, da je bil rezultat na veliki tekmi skupek 50 odstotkov širokobaznega treninga, 30 odstotkov specialnega treninga, 20 odstotkov pa so prinesla tekmovanja, od manj pomembnih do pomembnejših. Na takšen način atlet najlažje pride v psihofizično formo,« se je spominjal aktivnih trenerskih časov Jure Kastelic, ki je največje mednarodne uspehe dosegel z Brigito Bukovec.
Eden najuspešnejših slovenskih trenerjev vseh časov Kastelic zagovarja tezo, da se mora atlet, če se ukvarja s sprintom, pripravljati tako na zimsko kot poletno sezono, posledično pa priprava na največje tekmovanje na prostem traja vse leto. »Pri atletih, s katerimi sem v času svoje trenerske poti sodeloval, se je izkazalo, da je bil pristop z dvojno periodizacijo zelo uspešen. Če pozimi atleti niso tekmovali, tudi poletje ni bilo najboljše. Opozoril bi, da je tudi zelo pomembno, da v specialnem pripravljalnem obdobju trener ne izčrpa športnika s treningi in tekmovanji. Atlet mora priti na največjo tekmo spočit in v polni pripravljenosti. Včasih smo trenerji rekli, da je počitek pomembnejši od treninga,« je sklenil Kastelic.
Recept: dober trening, želje in izkušnje
Brigita Langerholc Žager je na svoji športni poti na velikih prvenstvih doživela tako bleščeče kot težke trenutke. Potem ko je leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju v teku na 800 metrov zablestela s četrtim mestom, so v nadaljevanju njene športne poti rezultati nihali. V zrelih letih je bila znova članica najboljše svetovne druščine v njeni disciplini. »To drži, razloga pa ni težko najti,« pravi Brigita Langerholc Žager. »Pri športnicah je zelo pomembno, da imajo v zasebnem življenju partnerja, ki jih podpira. Takega pa ni preprosto najti. Ko sem ga našla, nisem imela več nihanj, s podporo pa sem se lažje osredotočala na športno kariero.«
Mati treh še ne šoloobveznih hčera pravi, da priprava na veliko tekmovanje traja dvanajst mesecev. Poudarja, da se mora športnik v prvi fazi osredotočiti na točno določen cilj, nujno odstraniti moteče dejavnike in si urediti osebno življenje. »Ob fizični mora športnik ves čas delati tudi za psihološko pripravo. V času aktivne kariere sem imela številne dodatne treninge, da sem si krepila samozavest in zaupanje vase. Od treninga dihalne tehnike, bioenergije, joge... Če bi morala opisati formulo, kako priti najbolje pripravljen na veliko tekmovanje, bi rekla, da gre za proces dobrega treninga, kar je povezano s sodelovanjem s trenerjem, željami po uspehu in izkušnjami. Slednje si je zelo težko pridobiti, saj poleg lastnih izkušenj potrebuje atlet dobrega menedžerja, ki ti omogoča, da tekmuješ na močnih tekmah, da imaš stik z najboljšimi, da veš, kje si,« trdi Brigita Langerholc Žager in dodaja, da se na samem prvenstvu ne da veliko storiti. »Zelo pomemben je prvi vtis ob prihodu na tekmo. In dejstvo, da se umakneš od vseh negativnih ljudi, se družiš s pozitivnimi osebami, se veliko smeješ in greš po treningu na kakšen sprehod, da se napolniš z energijo.«
