Intervju z direktorjem Olimpije Rankom Stojićem: Prepričan sem, da se bo v Ljubljani našla skupina ljudi, ki ji moje delo ne bo všeč

V času profesionalne nogometne kariere je bil fenomenalen. Nekaj časa sem bil sodelavec časopisa Sportske novosti. Z jugoslovansko reprezentanco sem potoval po terenu in pisal reportaže. Ko sem vstopil v menedžerske vode, se je odnos z mediji spremenil. Kriv sem tudi sam, saj sem podcenil njihov vpliv. Glede na to, da so me novinarji poznali kot nogometnega vratarja, sem mislil, da ne bo nikakršnih težav. Medijem zaradi vseh obveznosti niti nisem posvečal veliko pozornosti, čeprav so ravno takrat dobivali mnogo večji vpliv in moč na javno življenje. Naredil sem napako. Mislil sem, da bo dovolj, če bom le opravljal svoje delo. Odprl sem agencijo in opravil veliko odmevnih prestopov. Delal sem na najvišji nogometni ravni in prevzel vodenje beograjskega kluba Rad, ki je bil na robu prepada.

V klubu sem za tiskovnega predstavnika postavil fanta, ki je začel izkazovati nezadovoljstvo in kazal znamenja, da bi moral dobiti več. Ko sem odšel, je s skupino navijačev postal predsednik kluba.

Da. V kakšnih treh ali štirih mesecih pred mojih odhodom iz kluba mi je naredil veliko škode. Ko zdaj z razdalje analiziram takratno dogajanje, mi je jasno, zakaj me je blatil v javnosti. Preprosto je želel zavzeti moj položaj v klubu, a običajno se tovrstno početje ne konča dobro. Le vprašanje časa je, kdaj se človeku vrne kot bumerang.

Nisem. Če bi se vključil v polemiko, ne bi nič pridobil. Sem pa v tistem obdobju trpel. V klubu sem pustil vse in odšel. Moja agencija od prestopov igralcev ni dobila niti evra. V klubu so ostali nekateri dolgovi, a to je bila morda le tretjina vsega, kar sem vložil v Rad.

Resni novinarji so o meni redko pisali v negativnem smislu. Kar vprašajte jih. Pokličite srbske novinarje z integriteto in jih vprašajte, kakšne posle sem sklepal, na kakšen način sem deloval, kakšen je bil moj odnos z njimi... Mnogim sem pomagal zasebno, a pri tem nisem iskal protiuslug. Marsikaj sem se naučil.

To je bila ena od številnih vrst pritiska, vse pa so imele isti cilj. To je bil moj odhod.

Imam pravilo, da sem v času bivanja v Srbiji zelo kritičen do razmer v srbskem nogometu. V tujini ne želim govoriti slabo o svoji domovini, saj bi me lahko rojaki napačno interpretirali. Mnogi bi mislili, da pljuvam po lastni državi. Tega nočem in na buren odziv iz Srbije niti nisem pripravljen. Sam najbolje vem, kako sem se počutil ob odhodu iz kluba. To je bil eden od razlogov, zakaj sem odšel. No, zdaj ste slišali vse.

Navijači so zažgali klubsko restavracijo. Bilo je obdobje, ko z navijači ni bilo nikakršnih težav. Tri leta sem zelo dobro sodeloval z njihovim vodjem, ki je po mojem odhodu postal generalni direktor kluba. V klubsko politiko so se želeli vpletati predvsem navijači Crvene zvezde in Partizana. Ko so to ugotovili naši privrženci, je zadeva ušla izpod nadzora. Tega nisem želel, zato sem se moral odločiti, kako naprej. Ob tem, da sem klub rešil pred propadom in mu vrnil ugled, sem želel imeti korektne odnose z navijači, ki pa so hoteli skupaj z menoj voditi klub.

Doslej sem deloval v mnogo klubih. V Radu sem bil enajst let. Vedno sem delal po najboljših močeh in tudi v Olimpiji bo tako. Nikdar nisem odšel čez noč. Odločitev je morala dozoreti v meni. Ni mi žal, da sem zapustil Rad.

Nikdar ne grem na tekme Rada. To je... Preprosto ne grem, ker mi ni v zadovoljstvo.

Sodeloval sem s klubom Obilić, v katerem je bil Arkan predsednik. Tisti čas sploh nisem živel v Beogradu, ampak sem stanoval v Liegu, Bruslju in Parizu. Obilić je bil prvak Srbije, zato so bili njegovi nogometaši zanimivi za Rad. Ko sem iskal igralca, ki bi nosil številko deset, sem ga našel v Obiliću. Večjih stikov z Arkanom nisem imel.

Seveda. Če ne poznaš predsednika kluba, je nemogoče opraviti prestop igralca. Ko sem sklenil posel, je bila zgodba zame končana. Vem pa, da je Arkan zgradil stadion in športni center. Še danes igrajo nogomet na tem stadionu.

O tem ne želim govoriti. Ne pozabite, da nisem bil edini nogometni agent v Srbiji. Druge zadeve me niso zanimale, niti nisem imel časa, da bi se jim posvečal.

Srečko Katanec je bil celo moj sosed. Zelo sem srečen, da imam takšnega prijatelja. S Slavišo Stojanovićem imam prav tako dobre odnose, čeprav sva imela v zadnjem času nekaj neumnega medijskega pričkanja. Vedela sva, da to ni najin način izražanja, zato sva neki dan skupaj popila kavo. Vedno sva imela dober odnos in se dogovorila, da bo tako tudi v prihodnje. Slovenijo sem vedno zelo spoštoval, a kot agent nisem nikdar sodeloval z vašimi nogometaši.

Odgovarja mi tukajšnja miselnost. Slovenci so delavni in korektni ljudje. Imajo zelo razvite delovne navade, česar ne vidiš niti v zahodnih državah, kot sta Francija ali Španija. V Sloveniji je podobno kot v Belgiji. Ljudje so umirjeni in profesionalni. Imate odlične pogoje za razvoj na več področjih.

Jaz mu rečem gospod predsednik. Poznava se še iz njegovih časov v Portsmouthu. Večkrat sva se slišala predvsem v zadnjih osmih mesecih. Že lani mi je predstavil idejo, da bi nekaj ustvarila skupaj. Moral sem premisliti, saj je šlo za velik preskok v moji karieri. Direktorska funkcija v Olimpiji je v primerjavi z življenjem agenta bolj stresna in zahteva mnogo več energije. Če gledamo skozi zaslužek, je zdaj tudi do desetkrat manjši. A ker imava s predsednikom podoben značaj, sem sprejel izziv. Zame je Mandarić eden največjih ljudi, s katerimi sem sodeloval v nogometu. Od njega se lahko veliko naučim. Pomaga mi lahko pri vodenju poslov, diplomaciji z ljudmi, novih idejah. Ne morete si predstavljati, kako dober spomin ima. Nedolgo sem ga vprašal, v čem je skrivnost. Rekel mi je, da on to vadi (smeh).

Poznal sem Bežigrad. Tukaj sem večkrat igral. Seznanjen sem bil s težavami kluba, ki že dolga leta ni osvojil nobene lovorike. Olimpiji v organizacijskem smislu navkljub trudu Izeta Rastoderja ni šlo po načrtih. Stanje v klubu je kot na gradbišču, a podobno izkušnjo sem imel tudi v Beogradu, ko sem prevzel Rad. Izzivov me nikdar ni bilo strah. Tudi v sredini osemdesetih let ne, ko sem iz Partizana prestopil v Dinamo. V Zagrebu nisem imel nikakršnih težav.

Ko smo nedavno izgubili proti Domžalam, se je v Stožicah videlo, da Olimpija ima dušo. Igralci so s tribun dobili daljši aplavz, navijači so jim skandirali. Ljudi ne moreš potegniti za nos. Oni vedo, kaj se je dogajalo v preteklosti in kaj se dogaja zdaj. Vedo, kako sem prišel v Ljubljano. Že po desetih ali petnajstih dneh dela so spoznali, da bo zgodba odslej drugačna. Vse poteze so bile jasno predstavljene. Ljudje poznajo način, kako vodimo klub. Na igrišču vidijo fante, ki dajejo vse od sebe. Še bolje bo v prihodnje.

Lahko ga najdete v dosedanji funkcionarski poti predsednika Mandarića in mene. Vodil sem kariere največjih igralcev, bil sem v povezavah s klubi, kot so Liverpool, Manchester United, Barcelona, PSG... Sodeloval sem praktično z vsemi evropskimi državami. V Beogradu sem vodil Rad v zahtevnih razmerah. Preverite, kolikor reprezentantov smo tedaj naredili. Ljudje, ki me dobro poznajo, natančno vedo, kakšen človek sem. O meni vprašajte v Zagrebu, kamor sem kot Srb prišel neposredno iz Beograda. Načeloma bi mi moralo biti zaradi tega težje, a mi ni bilo. Na Hrvaškem sem spoznal mnogo prijateljev. Sem pa prepričan, da se bo v Ljubljani našla skupina ljudi, ki ji moje delo ne bo všeč in me bodo obrekovali. To se dogaja po vsem svetu. Na te ljudi moraš biti pozoren, a se z njimi ni vredno preveč ukvarjati. Najpomembneje je zaupati svojemu delu.

Je ne vodim več.

Kmalu ne bom več. Odhajam iz tega posla. Lastnik agencije sem le še na papirju.

Seveda.

Sem. To je edini razlog, da se tega posla ne grem več. Ne bom dovolil, da ugled Olimpije trpi zgolj zaradi mojega priimka na nekem papirju. Morala in etika sta tukaj najpomembnejši. Iz svojih napak sem se veliko naučil. Zavedam se, kaj pomeni ugled nekega kluba. V Olimpiji moram biti prvi, ki je brez praske.

V naslednjih dneh. Takoj ko podpišem pogodbo z Olimpijo.

Imam toliko dela, da niti ne utegnem, vendar to ni tako pomembno.

Ne. Predsednik Mandarić ga je. Jaz vlagam zgolj sebe.

Ljubljana je prikupno mesto, čeprav ni tako veliko kot nekatera druga, v katerih sem živel. Spoznal sem Portorož, večkrat sem bil že na Bledu, smučati sem se naučil na Krvavcu. Slovenija je lepa dežela. Veste, jaz sem se rodil v kraju Bugojno, ki je morda celo najbolj zeleno območje v BiH. V tem kraju je imel tudi pokojni Tito dve vili, kamor je vabil največje svetovne voditelje. Bugojno je po naravi zelo podobno Sloveniji. Ljudje v Ljubljani so kulturni, prijazni, neagresivni. Ko te prepoznajo na ulici, te pozdravijo, kar mi veliko pomeni.

Malo že govorim slovensko, a imam za učenje žal premalo časa. Razumem pa vse. Vaše časopise preberem brez težav.

V Evropi. Tu ni dileme. Vse delamo v tej smeri in za Evropo prilagajamo tako način dela kot igralski kader.

Bilo bi malo preveč, da bi zahtevali naslov prvaka že v prvi sezoni. To ne bi bilo realno. Sem pa prepričan, da imamo dovolj dobro osnovo za naslednja leta.

Bil sem kot otrok. S sedanjim srbskim premierjem Aleksandrom Vučićem sva skupaj hodila na tekme. Še zdaj se ne ve, kdo je bil večji zvezdaš. Tega nisem skrival niti v času, ko sem branil za Partizan.

Imava odličen odnos. Morda zanimivost – nogometni vratar sem postal na livadi njegovega starega očeta.