Sedem let kasneje bilanca res ni videti niti malo sijajna. Od tistih najbolj razvpitih, ki jim ljudski glas pripisuje brezsramno krajo v velikem slogu, je v zaporu komaj kateri, nekaj prvostopenjskih sodb ni prestalo rednega preverjanja, padlo pa je tudi kar nekaj pravnomočnih sodb na izrednih pritožbenih instancah. Podobno je pri najzloglasnejših primerih (domnevne) korupcije in organiziranega kriminala. Po letu 2008 ustanovljeni posebni kriminalistični, tožilski in sodni oddelki navzlic lepemu številu spektakularno insceniranih pridržanj in preiskav, nekajletnim zbiranjem dokaznega gradiva in dolgotrajnim sojenjem niso popravili podobe slovenskega pravosodja. Nemara celo nasprotno.
Da ne bo nesporazuma: tukaj ne gre za dejstva, ampak, kot rečeno, »podobo«. Kakršna nastane, če veliko postopkov predolgo traja (in med njimi kakšen potem še zastara), če veliko obsojenih pride iz zapora zaradi nezakonitosti pravnomočnih sodb, če veliko obtoženih v nedogled prelaga sodne obravnave in veliko obsojenih enako počne s prestajanjem kazni in če veliko prvostopenjskih sodb pade zaradi napačne uporabe materialnega prava ali procesnih napak. In ker gre za »podobo«, je veliko (oziroma preveč) in predolgo lahko že vse, kar je v celem številu večje od nič: en izpuščeni, en zastarani postopek, ena preložitev in, recimo, eno leto trajajoči postopek.
Pravo vrednoti drugače kot ljudstvo: veliko (in preveč) je en po nedolžnem obsojeni, en za pravice prikrajšani, ki mu jih (kot vsem drugim državljanom) zagotavlja zakon, prekratek pa je vsak postopek, med katerim ni bilo mogoče zbrati in skrbno presoditi vseh dejstev in pravnih okoliščin. Drugače rečeno: za pravo ni katastrofa, če se nekdo, ki ni bolan, neupravičeno izmika prestajanju zaporne kazni (pred tovrstnimi dejanji se lahko zaščiti s posebnim pregonom), temveč če nekdo v zaporu umre, ker mu je bila pravica do odložitve prestajanja kršena. Pravo ne zagotavlja pravice, moralo pa bi zagotavljati enakost pred zakonom. O pravični kazni za določeno dejanje ima lahko vsak svoje mnenje, pravična – in s tem družbeno katarzična – pa je sodba, ki je izrečena ob upoštevanju vseh temeljnih pravnih načel.
Odhod Kozine nam, enako kot, denimo, morebitno zastaranje primera Patria, o slovenskem pravosodju ne pove skoraj nič, še zlasti pa ne tega, da si v Sloveniji lahko vse, le kurji tat ne (ker pač vsakega obsodijo). Lahko pa takšna poenostavljanja, še zlasti če jih obilno zlorablja in z njimi ustvarja pritisk politika, kakšnega tožilca ali sodnika zapeljejo v skušnjavo, da bi mimo prava iskal bližnjico do »pravice«. Ali nad »vsem skupaj« obupal.
