Kaj vse lahko takšen proces prinese, je letos razvidno pri republikancih. Govorimo seveda o fenomenu Donalda Trumpa, ki so ga bombastične, kontroverzne, neposredne in odkrite izjave izstrelile na vrh anket, kjer ga elita nikakor noče videti in kjer je imel pred drugouvrščenim Jebom Bushem nazadnje več kot dvakratni naskok. Reklama, ki si jo dela s svojimi eskapadami, pač velja za boljšo reklamo od nobene.
Enako velja tudi za vso republikansko stranko. Trumpu je eden od tekmecev očital, da je klovn. A zaradi njih ljudje hodijo v cirkus. Posledično je tako poskrbel za neprimerno večje zanimanje javnosti za republikansko tekmo za predsedniškega kandidata. Merjenja gledanosti prvega velikega televizijskega soočenja prejšnji teden so pokazala, da so padali rekordi: ogledalo si ga je šestnajst odstotkov vseh gospodinjstev, ki so imela takrat prižgan televizor, kar je šest odstotkov več od dozdajšnjih rekordnih gledanj strankarskih soočenj, ko sta si pri demokratih leta 2008 nasproti stala Barack Obama in Hillary Clinton. Glavni razlog je bil kajpak Trump in pričakovanje njegovega »šova«. S tem je imelo tudi drugih devet »resnih« kandidatov, ki so se udeležili soočenja, večje občinstvo in priložnost, da se predstavijo širši javnosti. To v tej fazi kampanje ni nepomembno. Republikanci imajo letos zelo zanimivo tekmo in med kandidati nekaj politikov z velikim potencialom, ki pa so večinoma nepoznani volilcem zunaj svojih zveznih držav.
Kritične trditve, da Trump pritegne preveč medijske pozornosti, že lahko držijo, kar se spet kaže v odmevih njegovih izjav o voditeljici soočenja, ki ji je posredno pripisal, da se je obnašala napadalno zaradi ženskih dni. Vendar je težko reči, da pozornost krade drugim. Pozornost javnosti ni absolutna količina. Brez Trumpa bi je opazno več bržkone dobil le Jeb Bush. Bolj moteč za elito postaja Trump iz drugega, nekoliko globljega razloga – ruši utečene obrazce predvolilnih kampanj in nastopov. Ti so bili v četrtek lepo vidni, ko so drugi kandidati drug za drugim v odgovore vrivali na pamet naučeno poveličevanje svojih preteklih dosežkov in iskali največjo mogočo mero politične korektnosti. Kar pogosto izpade kot neiskrenost in narejenost. Trump je s tem opravil v enem stavku: »Nimam časa za politično korektnost.« Ankete kažejo, da je tu največji razlog njegove priljubljenosti (in osovraženosti) in da si ljudje želijo več pristnosti, kakršno politično kolesje utečenih norm gladko povozi – kot se je pokazalo tudi pri previdnih poskusih Obame, da bi včasih rekel tisto, česar naj ljudje ne bi želeli slišati, v resnici pa si politiki tega ne upajo povedati.