V obeh primerih je bil cilj tak kot letos – uvrstiti se v svetovno ligo. Igralci so vseskozi poudarjali, da prav svetovna liga odpira vrata do odmevnejšega uspeha na evropskem prvenstvu. Med svetovno elito bi ves čas igrali proti najboljšim reprezentancam, s čimer bi pridobivali izkušnje, ki so jih potem pogrešali, ko je na evropskem prvenstvu šlo zares. Ali drugače – brez težkih tekem ni bilo izkušenj, brez izkušenj pa ni bilo zmag, ko je šlo za biti ali ne biti. Prav zaradi tega slovenska odbojkarska reprezentanca še vedno nima odmevnejšega dosežka.

Neuspehi s seboj prinašajo vse večji pritisk. Kot po pravilu Slovenci dobro igrajo, ko nimajo česa izgubiti. Tedaj so zmožni premagati tudi najboljše, denimo Bolgarijo na pripravljalni tekmi ali Srbijo v prvem krogu evropskega prvenstva, ko morebitna zmaga ali poraz še o ničemer ne odločata. Drugače je, ko je treba za korak naprej nujno zmagati. Takrat se roke v bloku skrajšajo, moč ob udarcih uplahni, nikjer pa ni junaka, ki bi potegnil voz naprej.

Morda bo čez tri dni drugače. Na sklepnem turnirju na Poljskem bo Slovenijo vodil mož, ki je odigral (in tudi zmagal) na stotine takšnih odločilnih tekem. To je Andrea Giani, ki je povsem umirjeno in odločno zatrdil, da njegovega moštva tokrat ne bo strah. K temu pripomore tudi sam, ko denimo med tekmo, ko Slovenci zaidejo v težave, ne dela paničnih množičnih menjav, ampak pusti, da moštvo na igrišču pride mirno spet nazaj v prednost.