»Zjutraj se številni podajo na pot naprej ali nazaj domov, popoldne pa že prihajajo novi. Ob koncih tedna smo kar polni,« so nam povedali na recepciji avtokampa Ježica, ki je bil tudi ob našem obisku dobro zapolnjen. Stoli in mizice pred avtodomi so samevali, saj njihovi lastniki večinoma zgodaj začnejo dan, tisti, ki je še niso popihali na bazen ali kolo, pa so v gosti senci vzeli v roke dopustniško čtivo. Pod krošnjami je bilo mogoče opaziti veliko šotoristov in prikoličarjev, a številni od njih so imeli polne roke dela s podiranjem šotorov in pospravljanjem stvari v hišice na kolesih. To je bil namig, da kamp ob kopališču Laguna, ki mu mnogi Ljubljančani še vedno pravijo pri Šternu, ni njihov končni cilj.
Za zabavo in počitek
»Želiva videti veliko mest v kratkem času,« sta svoj načrt predstavila Nizozemca Amparo Koot in Julius Kvit, ki sta pred Ljubljano z vlakom obiskala Prago, Budimpešto in Dunaj. »Nocoj želim videti Metelkovo. Slovenci, ki sem jih srečal, so rekli, da si jo moram nujno ogledati, če bom kdaj v Ljubljani,« je dejal Julius, medtem ko je Amparo pojasnila, da naj bi že naslednji dan krenila proti naši zahodni sosedi, vendar razmišljata, da bi prej obiskala še Bled.
»Izbirala sva med Zagrebom in Ljubljano in zaradi dobrih izkušenj s Slovenijo izbrala Ljubljano,« sta povedala Nemca Madlen in Birger, ki sta se na počitnice prvič odpravila z enoletnim Leonardom in predvsem zaradi njega naredila dvodnevni postanek pred Berlinom. Večino tritedenskega dopusta je družinica preživela v Hrvaški, začeli pa so ga s tednom v Sloveniji. Zanju je bil to že drugi obisk Bohinja, ki ju je očaral. Prvič sta se povzpela na Triglav, tokrat pa so uživali v razgledu z Vogla.
Tudi Slovenija je lahko dovolj
V kampu, ki že desetletje spada pod okrilje organizacije Ljubljana Resort, ni bilo težko najti turistov, ki so za svoj počitniški cilj izbrali izključno Slovenijo. »Veliko Nizozemcev hodi v Hrvaško zaradi njihove obale, mi pa nismo takšni ljubitelji morja. Raje imamo zeleno naravo in Slovenija nam je čisto dovolj za tri tedne. Lahko dobro spoznamo državo, ni nam treba iti v Hrvaško,« sta izmenično razkrila Ellen van Rosmalen in Peter Doornenbal, prav tako iz Nizozemske. S svojimi tremi sinovi sta najprej obiskala Kobarid, potem Ankaran, po treh nočitvah v Ljubljani pa so nadaljevali pot proti Bledu in Bohinju.
»Slovenija je precej skrivnostna država in prav to verjetno privablja ljudi. Najbolj nam je všeč, da ponuja vse – od morja in prestolnice do gora in jezer,« je povedal glava družine. Avtokamp na Ježici sta zasledila v knjigi najlepših kampov v Evropi. Malo težje so ga našli, ker navigacija ni zaznala Jezice brez ž, ampak izteklo se je odlično, saj so sinove navdušili bazeni in igrišča. »Vedno moramo iti nekam, kjer se lahko kopajo,« se je nasmehnila mama, ki pa ni edina navdušena nad Ljubljano. »Danes sva nameravala iti sama malo naokoli, pa so fantje rekli, da gredo zraven.«
Z bolj grenkimi spomini pa se bodo žal vrnili domov njihovi sosedje v kampu. »Včeraj so jim v bližini Tromostovja ukradli draga kolesa. Tudi za nas je to veliko presenečenje, saj smo hodili naokoli in si mislili, kako ležerna je atmosfera.« A tudi na Nizozemskem kraja koles ni redkost, sta dodala.
Vročina spremenila pot
Nizozemci tako absolutno prevladujejo v kompleksu ob Savi, katerega zgodovina se je začela že v tridesetih letih 19. stoletja s Šternovimi toplicami. Našli smo avtomobil z murskosoboško registrsko tablico, prav vse druge pa so bile tuje – po ena ali dve iz Francije, Španije in Italije, kakšna več iz Belgije, druge pa vse z oznako NL. »Ah, mi smo povsod!« se je zasmejal neki gospod iz avtodoma, ko smo iskali vsaj enega sogovornika, ki ne bi bil iz dežele tulipanov. »Sosedje so iz Luksemburga, če vam to ni preblizu,« nam je prijazno pomagal in zaradi sončne pripeke smo z veseljem upoštevali njegov namig.
»V Ljubljani se na srečo vsaj zvečer ohladi. Dve noči sva bila v Ankaranu, pa je bilo zame prevroče,« je priznala Lucienne Frideres, ki se je z možem odpravila na tritedensko pot. »Najin prvotni namen je bil obiskati Hrvaško, a ker je tako vroče, bova do konca ostala v Sloveniji. Z avtodomom si to lahko privoščiva, saj naju nič ne veže. Veva samo to, da morava biti 22. doma na poroki,« se je razgovorila gospa, sicer voznica avtobusa, ki že vsaj 20 let dopustuje v kampih. Po dveh nočeh v Ljubljani sta načrtovala premik na Gorenjsko, kjer je vročina malo znosnejša, zato jima ni bilo prav nič žal, da bosta tokrat izpustila naše južne sosede.
