Omenjena skupina mladih živi v predmestju Detroita, ki je videti, kot da se je čas tam ustavil – to je jasno po dekorju v hiši, televizijskih oddajah in filmih, ki jih je mogoče na hitro uzreti, ter dejstvu, da razen enega samega dlančnika nihče ne uporablja računalnikov ali prenosnih telefonov (uporabljajo stacionarni telefon, ki bi si skoraj zaslužil oznako vintage). Ta nedoločljivost poudari univerzalnost zgodbe, po umirjenem uvodu, ki mestoma daje slutiti, da se pod gladino nekaj dogaja, pa se začnejo dogodki stopnjevati. Povod za to je zmenek osrednjega lika Jay (Maika Monroe), ki se konča z njo, zvezano v opuščeni zgradbi. Tu ji fant, s katerim je pravkar imela spolni odnos, razloži, kaj se je zgodilo, in ji svetuje, naj se okužbe znebi na tak način kot on – da jo posreduje naslednji žrtvi. Od tu naprej mora Jayina skupina bežati pred nečim, kar ves čas spreminja pojavno obliko, nikoli pa ne spremeni svojega namena.
Na prvi pogled se zdi nekoliko nenavadno, da se je Mitchell v svojem drugem celovečernem filmu odločil za žanr srhljivke, saj je njegov dobro sprejeti prvenec The Myth of American Sleepover nakazal precej bolj dramsko žanrsko usmeritev. Vendar postane ob ogledu filma jasno, da njegova režijska občutljivost ostaja enaka, tako kot v prvencu pa je tudi tokrat uporabil podobno vsebinsko izhodišče – svet najstnikov, ki je prežet s strahovi, anksioznostjo in drugimi težavami odraščanja.
Režiser je, kot je rekel, želel posneti »lepo grozljivko« in to mu je z estetskega vidika tudi uspelo. Kljub dodelanim vizualnim detajlom, ki jih spretno beleži kamera Mika Gioulakisa, ter številnim filmskim (George Romero, John Carpenter), literarnim (T. S. Elliot, Dostojevski) in stripovskim (Charles Burns) referencam pa napetosti ne stopnjuje srhljivki primerno. Groza, ki jo hrani »tisto nekaj« (Das Unheimliche) in jo režiser zgradi v uvodu filma, se sčasoma obrabi, najpozneje takrat ko skupina mladih ugotovi, da ne razumejo, za kakšno okužbo zares gre in proti čemu naj bi se sploh borili.
Film poteka podobno kot nočne more in temu primeren je rezultat na platnu. Interpretacija tistega, pred čimer bežijo, ostane tako tudi po odjavni špici povsem odprta in negotova. »Tistega nekaj« se pač ne razlaga oziroma kot je povedal Mitchell sam: »Ko začneš razlagati ta koncept, ugotoviš, da ga ne moreš zares razložiti.«
