V dneh, ko javnost nestrpno pričakuje novice v zvezi s koncertom skupine Laibach v Severni Koreji, je mogoče v ljubljanski Galeriji Fotografija videti korejski projekt nekega drugega Slovenca. Prejemnik naziva najboljšega 3D fotografa na svetu v letu 2013 (po oceni World Photography Organisation) Matjaž Tančič se predstavlja s projektom 3DPRK. Portreti iz Demokratične ljudske republike Koreje, v okviru katerega je napravil okoli sto portretov državljanov Severne Koreje različnih starosti, družbenih statusov in poklicev.

Podoba dežele brez vojakov

Na Severno Korejo obstajata dva pogleda: samopodoba države je izjemno dobra (konstrukcija), ki se navzven prikazuje kot nekoliko paradoksalna kombinacija militarizacije in socialne naprednosti. Drugo ogledalo ji nastavlja preostali svet, ki izpostavlja zločinsko politično diktaturo, revščino in zaostalost. Tančič se je želel izogniti obema upodobitvama (sploh pa najpogostejši podobi Severnega Korejca: korakajočemu vojaku) ter se posvetiti običajnim prebivalcem države. To seveda ni bila najenostavnejša naloga.

Kot je v Pekingu živeči fotograf razložil na javnem vodstvu po razstavi, je v Severno Korejo z ekipo, ki mu je nudila tehnično in drugo pomoč, vstopil po devetih mesecih čakanja na odobritev obiska. Ta je bil nato seveda voden, obiskali so približno sto vnaprej določenih lokacij (mest, muzejev, prodajaln, restavracij…) – najboljše, kar ima ponuditi dežela. Kot fotograf je bil sprva sicer nekoliko sumljiv, a z nekaj potrpežljivosti je Korejcem vendarle uspel razložiti, da so njegove ambicije umetniške in da želi s svojim delom zgolj prikazovati Korejo, kakršna je.

V tradiciji klasičnega portreta

Med kraji, ki so mu bili na voljo, je Tančič, ki je fotografijo doštudiral na londonski University of Arts, izbral take, za katere je ocenil, da bo v njih lahko srečal običajne ljudi. Izogibal se je dobro obiskanim restavracijam in trgovinam, saj je sklepal, da bo tam srečal le strogo režirano podobo Koreje. Med bolj (ne)običajnimi portreti so boksarski prvak med učenjem drsanja, študent, ki slika v gozdu, delavec v impozantnem jeklenem objektu. »Urnik je bil res strog in natrpan, enostavno nismo imeli prostega časa,« pravi Tančič, ki je sprva računal, da bo zadovoljen že z 20 dobrimi fotografijami. Pravi, da sta bila za uspeh projekta zelo pomembna razumevajoča vodiča, s katerima je premoščal jezikovno oviro.

Nekaj nerazumevanja je bil deležen tudi portretističen pristop – Tančič namreč ljudi ni fotografiral »v akciji«, kot bi bilo Korejcem morda ljubše, pač pa se je naslonil na žlahtno tradicijo portreta, ki pri največjih mojstrih tega žanra vedno prikazuje ljudi, obrnjene proti kameri, v mirujočem stanju. Kot pravi, z disciplino portretirancev ni imel težav, četudi se je za manjšo oviro izkazal sam fotoaparat – v deželi, ki je nekoliko iztaknjena iz sodobnosti, namreč to ni običajna naprava. Medtem ko na Zahodu obsesivno delamo »selfije«, Severni Korejci v objektiv še vedno zrejo z malce nezaupanja.

Vsi drugačni, vsi 3D

»Fenomen Severne Koreje je, da je v bistvu povsem normalna država, ki je obtičala v nekem minulem času. Kot da bi stopil v časovno kapsulo. Vse je normalno, a vse je nekako retro: retro barve, retro avtomobili, retro obleke, retro stroji.« Tančič pravi, da ga je dežela še najbolj spominjala na Jugoslavijo v 50. ali 60. letih, kakršne se spomni s fotografij. Meni, da se bo čez 20 ali 30 let verjetno spremenila v državo, ki bo podobna današnjih zahodnim.

Tančičeve fotografije na nek način korespondirajo z močnim kolektivnim duhom v državi, kjer vse počnejo v množičnih akcijah, naj gre za delo, čiščenje ali zabavo. Velja rek, ki lepo odraža odnos do individualizma: najvišje drevo vedno pade prvo. A Tančičevi portreti počnejo prav to: posameznika povsem izolirajo tako iz množice kot iz delovnega akta in ga izpostavijo kot posameznika. Da so ti še bolj živi, resnični, pravi, poskrbi 3D fotografska tehnika, zaradi katere se razstavo gleda s posebnimi očali. Fotograf razlaga, da je koncept povsem preprost: potrebna je ena fotografija za levo oko in ena za desno. Posnetka morata biti narejena nekaj centimetrov narazen, bolj so objekti, ki jih fotografira, oddaljeni, večji je razmik. V teoriji zveni preprosto, v praksi pa pomeni veliko računanja in v primeru dela z enim fotoaparatom tudi veliko tekanja.

Zaradi prostorskih možnosti razstavišča je razstavljenih le deset portretov, je pa na razstavi mogoče videti tudi, kako so nastajali. Ena od članic njegove ekipe je namreč nastajanje portretov obeležila z videom. Celoviteje namerava avtor severnokorejski projekt predstaviti tudi v obliki monografije.