Najboljšo šalšo je letos skuhala ekipa Šolera iz Izole. Vodja ekipe Elena Angelini je povedala, da jim je zmago zagotovil star recept njihovih non. »Uporabili smo čebulo, majaron, baziliko ter malce soli in popra, vse smo cvrli na domačem oljčnem olju,« je pripravo opisala Angelinijeva in poudarila, da je bil paradižnik domač, pravočasno obran in pravilno zorjen v temi. Preprostost priprave omake je zagovarjala tudi komisija, ki je ocenjevala po principu manj je več. Šalša namreč ni samostojna, zaključena jed, temveč dodatek, ki se mora prilegati najrazličnejšim jedem.
Preobilje povod za festival
Festival istrske šalše iz leta v leto raste, a so se organizatorji že v preteklosti raje osredotočali na kakovost kot na velikost prireditve. »Ne bi radi ustvarili preveč turistične prireditve, saj želimo, da je to še vedno naša prireditev in ne del turistične propagande,« je menil Drago Mislej - Mef, organizator festivala. Letos se je v pripravi paradižnikove omake pomerilo deset ekip, prijav za tekmovanje pa je bilo še dvakrat toliko.
Ideja za festival Šalšijada je nastala pred petimi leti. »Zaradi preobilja,« se pošali Mef. Letina paradižnikov je bila pred petimi leti tako dobra, da preprosto niso vedeli, kaj bi z njimi. Eden redkih načinov, kako sezonski sadež shraniti za ozimnico, je, da se iz njega naredi omaka. »Nenadoma so vsi najbolje vedeli, kako se naredi pravo istrsko šalšo, zato smo se odločili, da recepte preverimo na tekmovanju,« se začetkov festivala spominja Mef. Na prvem festivalu so sodelovale le štiri ekipe, kmalu pa je ulica postala premajhna za vse, ki so želeli tekmovati.
Kljub temu da bi lahko prireditev brez večjih težav širili naprej po ulici, so se organizatorji Šalšijade odločili, da bodo na festivalu v prihodnje raje kot njegovo velikost poudarjali kakovost in zavest o tem, kako pomembni so domači izdelki. »Dobra šalša se začne z dobrimi semeni paradižnika in nadaljuje z njegovo vzgojo. Danes tu ne boste našli paradižnika iz trgovine,« je povedal Mef in med sadeži z domačih vrtov izpostavil težkokategornika, rekorderja med paradižniki, ki je tehtal skoraj dva kilograma. »A domač paradižnik ni le največji, temveč tudi najokusnejši,« je še poudaril.
Poklon hrani revežev
Šalša je bila, kot je povedal Mef, vedno hrana revežev: »S tem so si ljudje pomagali. Doma so imeli paradižnik, iz katerega so pridelovali šalšo za vse mogoče namene.« Šalša seveda ni jed iz Izole, temveč se je v Istro in širšo Primorsko – povsod, kjer uspevajo paradižniki – razširila iz Italije. Zakaj je festival šalše zaživel prav v Izoli? Preprosto zato ker so si ga tu prvi izmislili. »Izola je še vedno nekako domače mesto. Festivala v Portorožu ne bi mogli izvesti, saj bi bila to takoj turistična prireditev. V Kopru bi morala to organizirati občina, pri nas pa lahko prireditev organiziramo sami in kar na ulici,« je razloge za to, da je festival zaživel v Izoli, opisal Mef.
Mef prireditev vidi kot velik turistični potencial, ki je povsem drugačen od večine turističnih produktov na Obali. »Mi moramo živeti tako, da bo turistom všeč druženje z nami in doživljanje dela našega vsakdana,« je prepričan Mef, ki si želi, da bi to postala vizija izolskega turizma. »Ne potrebujemo plaž ali skupinske gimnastike v vodi, potrebujemo pa prireditve, na katerih se domačini počutimo dobro, saj se bodo tako pri nas dobro počutili tudi obiskovalci.« S Šalšijado in številnimi podobnimi prireditvami ulice Izole ponovno postajajo dnevna soba mesta, kar je v mediteranskih mestih tudi vedno bila njihova vloga.