Pred nedavnim sem skoraj ves mesec ustvarjal le velike monokromne površine. S tem početjem sem zaslužil več kot kadar koli prej v svoji slikarski praksi. In natančneje, kaj sem delal? Prepleskal sem stanovanje! Sam sem velik zagovornik tega, da naj se vsak ukvarja s svojim poklicem (sploh kadar se začnejo mizarji ali kuharice ukvarjati z imunologijo ali preprodajalci avtomobilov z zgodovinopisjem), a je bil v tem primeru predračun, ki mi ga je ponudil profesionalni pleskar, preprosto previsok. Za beljenje vsega stanovanja bi plačal toliko, kot sam zaslužim v nekaj mesecih. Na začetku sem si sicer mrmral v brk, češ, kaj mi je bilo treba izbrati umetniški poklic in na tej poti vztrajati do zdaj, a po koncu beljenja sten in kitanja lukenj v zidu, sem se pravzaprav počutil – odlično!

Ni šlo le za to, da je za razliko od slikarskih izdelkov rezultat povsem nedvoumen in ni nobenih vprašanj tipa: »Mi je uspelo prenesti sporočilo? Je sporočilo, če je bilo razumljeno, sploh relevantno? Nemara lepo? Ali bo delo, konec koncev, kdo sploh hotel videti, mogoče celo kupiti?« Niti le zato, da sem namesto sedenja v dveh gubah, neprestanega razmišljanja in samospraševanja le gibko plezal gor in dol po lestvi ter skoraj hipnotično ponavljal gibe. Če je kaj padlo dol, sem pobrusil in zakital, če ni, sem prebarval in se počasi premikal iz prostora v prostor. Na koncu sem vse skupaj dojel skoraj kot enomesečni športno-meditativni oddih, skoraj kot dopust od lastnega poklica. Početje bi lahko celo opisal z oksimoronom: aktivno prakticiranje lenobe. Naj v izognitev kakšni zameri takoj zatrdim, da nisem prav nič vzvišen do pleskarskega dela. Mogoče kak pleskar podobno sprostitev doživlja pri kakšnem drugem delu… Na primer slikanju?

Kar se mi zdi še pomembnejše, pa je, da sem dejansko ločil svoj poklic od prihodka, kar je name delovalo skrajno osvobajajoče. Priznam, da v svojem delu uživam. Kot umetnik ga niti ne ločim povsem od svojega življenja. Težko rečem, kje se eno konča in drugo začne, in medtem ko ob vsakem začetku tedna na družabnih omrežjih vidim kupe bolj ali manj duhovitih preklinjanj ponedeljka, si sam mislim: »Lep konec tedna z družino je za menoj, zdaj pa komaj čakam nov teden.« A kljub temu se mi je zdela enomesečna »pavza« nadvse dobrodošla.

Čeprav torej nisem zares opravljal svojega dela, sem »zaslužil« več, kot če bi ga. Prvič se mi je zazdelo, da osebno razumem besede Marcela Duchampa, ki je svojo umetnost tudi zasnoval na tem, da je umetnine čim manj »delal«. Avtorja »pisoarja« je v nekem intervjuju na vprašanje, kaj ga je v življenju najbolj zadovoljevalo, odgovoril: »To, da v resnici nikoli nisem delal za preživetje. Delo za preživetje razumem kot rahlo imbecilno početje z ekonomskega gledišča.« Duchamp je rad govoril rahlo kriptično, a njegove besede si lahko razlagamo tudi v povezavi z dejstvom, da se je eden najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja v nekem trenutku na videz umaknil od »delanja umetnost« in postal knjižničar (kot Dane Zajc, mimogrede).

Zgornje Duchampove besede je v znanem eseju O lenobi uporabil tudi hrvaški umetnik Mladen Stilinović. V njem je postavil nekaj zelo provokativnih, a duhovitih tez. Med drugim, da umetnikov na zahodu preprosto ni! In to zaradi tega, ker ne znajo biti – leni. Umetniki na zahodu se ukvarjajo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so »produkcija, promocija, galerijski sistem, muzejski sistem, sistem tekmovanja (kdo je prvi)…«

Mimogrede, ko že govorimo o galerijskem sistemu v Sloveniji, situacija precej spominja na »vzhod«, s katerega smo se sicer menda uspešno prebili že pred leti. Za ponazoritev splošne situacije naj le (zelo približno in na pamet) citiram slikarskega kolega Aleksija Kobala. Ko so ga vprašali, kako kaj gre prodaja, je odgovoril, da zelo dobro, da je v zadnjem času prodal… avto, smučke in garažo. A razširimo zdaj razmišljanje še s polja umetnosti. V svojem eseju Hvalnici brezdelju je filozof Bertrand Russell že leta 1935 zapisal, da bi morali vsi delati manj (!). In sicer le po štiri ure na dan, saj bi s tem zmanjšali brezposelnost, obenem pa povečali občutek zadovoljstva ljudi, saj bi ti imeli več prostega časa. Ta misel se danes, ko na vsakem koraku srečamo pozive k večji produktivnosti, lastnemu prispevku k rasti gospodarstva, »pridnosti« in zavzetosti za lepšo javnofinančno prihodnost, sliši skoraj kot blasfemija. A je seveda danes celo aktualnejše kot kadar koli prej! Kljub temu da ogromno dela opravi mehanizacija, je danes človeškega dela vse več, razmere se zopet slabšajo, podaljšujejo se delovne dobe (na eni strani, na drugi je seveda brezposelnost). Kar je nadvse nenavadno, saj so različne raziskave pokazale, da je dobrin na svetu povsem zadosti, z obstoječo hrano bi na primer lahko nahranili deset milijard ljudi.

Delo je seveda eno pomembnejših dejavnosti človeka. Skozenj se človek velikokrat tudi osebnostno realizira, ga dojame kot neločljiv del sebe ali ga celo opravlja z občutkom »poklicanosti«. A kljub vsemu bi bilo dobro, da bi ljudje v večjem številu dojeli svoje delo kot »imbecilno početje z ekonomskega gledišča«. V trenutno situacijo bi znali vnesti »lenobo«, ki pa bi se znala konec koncev za vso družbo izkazati kot nadvse – produktivna.