Desetletna Eva Pečnik iz Velikih Lašč je na taboru v Dolenjskih Toplicah drugič in pravi, da tudi prihodnje leto zagotovo pride. »Naša skupina se imenuje Madžacipi, torej smo spoznavali Madžarsko in Ciper, nato pa njune zanimivosti predstavili ostalim, denimo katere športe imajo radi v teh državah, pa katere so njihove najljubše jedi. Tako smo enkrat že jedli paprikaš, kakršnega jedo na Madžarskem in bil je zelo dober.«
Slovenske palačinke in italijanski makarončki
Tudi pet- in šestletna Koprčana Filip Gavran in Rene Šešet, čeprav sta med najmlajšimi in sta prvič na taboru, nimata prav nič domotožja. »Najbolj mi je bil všeč čarovnik Toni, ko je govoril napačna imena. Tudi hrana je dobra, najboljša je bila italijanska, ko smo jedli tiste majhne makarončke. Pa tudi slovenske palačinke smo jedli,« pove zgovorni Filip in doda, da vsak dan pridno pospravi svojo posteljo v hiški, da pa mu je vendarle najbolj všeč odmor, ko lahko s prijateljem Renejem igrata namizni nogomet. »Meni je bil pa najbolj všeč ples v pižamah,« pravi Rene. »S Filipom se sicer poznava že od prej, sva pa na taboru že spoznala tudi novega prijatelja Taja.«
V devetih poletnih terminih, ki so običajno do spomladi že zapolnjeni, se vsako leto zvrsti okrog 2000 otrok, več kot polovica je povratnikov, nekateri so bili na taboru tudi že desetkrat, pravi gonilna sila tabora in Društva prijateljev mladine Mojca Janez Pavlin, ki se vsako leto za dva meseca z družino dobesedno preseli v Mojčin tabor. »Tu so otroci iz vse Slovenije, pridejo pa tudi iz Italije, Nemčije, Švedske. Zgodba o našem taboru se širi od ust do ust. Imamo tudi otroke z zdravstvenimi težavami, alergijami, celiakijo, pa ni nobenih težav. Zanje pač naši kuharji v Termah Dolenjske Toplice pripravijo posebno hrano.«
Pravi recept je pester program
Program se odvija ves dan, od 8. ure zjutraj pa vse do pol enajste zvečer, ko gredo spat. »Tudi prosti čas je organiziran. Bolj ko se bliža noč, zabavnejši je program. Najzanimivejši so torkovi in sredini popoldnevi, ko vsaka skupina po 14 otrok kroži po štirinajstih različnih delavnicah in aktivnostih, od peke palačink in postavljanja šotorov do likovne in jezikovne delavnice. Popoldnevi pa so športni,« doda Pavlin. Ob sobotah delček novih znanj, ki so si jih pridobili v šestdnevnem druženju, otroci predstavijo še staršem.
V taboru veljajo stroga hišna pravila, ki pa jih otroci brez težav spoštujejo. Nobenega alkohola, cigaret ali kakšne druge zdravju škodljive razvade. Pred obroki je nujno umivanje rok, tudi hrane se ne meče stran. »Pri nas otroci jedo tudi žgance in špinačo. Hrane ne ostane niti za majhnega mucka,« pravi Pavlin in doda, da v vseh teh letih niso imeli v taboru ene same resnejše poškodbe. »Ogromno je treba delati na preventivi in na programu, kajti če je bogat program, se nič ne zgodi. Zato je biti mentor na našem taboru zelo odgovorna naloga. Zmorejo jo le nekateri, ki pa morajo še prej skozi našo mentorsko šolo.«
Da je mentorsko delo zahtevno, a tudi zelo zabavno in poučno, meni tudi sedemnajstletna prihodnja vzgojiteljica, Neža Turk iz Novega mesta, ki je po petih udeležbah na taboru letos prvič mentorica. »Tabor je prijazen tako do otrok kot do mentorjev. Ogromno je aktivnosti, otroci res ne pogrešajo staršev. Delo z otroki tukaj mi bo prišlo zelo prav tudi za mojo poklicno pot, saj so te izkušnje res neprecenljive.«
Pavlin prizna, da imajo tu in tam tudi kakšnega jokavčka, ki pa ga domotožje običajno mine že drugi ali tretji dan. »Prejšnji teden smo imeli eno deklico, ki je vse dni jokala. V soboto pa mi je rekla, da ne bi šla domov. To je zame največja nagrada,« doda Pavlin.