Koncesija v zdravstvu je jasno opredeljena: gre za dovoljenje (praviloma) zasebnemu izvajalcu, da določen čas in pod natančno določenimi pogoji izvaja službo, ki je v javnem interesu. Določila koncesijske pogodbe zagotavljajo, da koncesionar opravlja po vsebini, količini in kakovosti enako delo kot javni zdravniki in ima tudi istega plačnika: zdravstveno blagajno. Ta izenačenost dela in plačila med javnim uslužbencem in koncesionarjem je za nekatere argument, da koncesionarja nimajo za zasebnika. To je seveda zmotno: na delo koncesionarja vpliva prizadevanje, značilno za vsakega zasebnika, da bi ustvaril dobiček. Javni zdravnik je včasih v korist bolnika in v škodo zavoda celo razsipen, koncesionar pa se nenehno trudi, da ne bi škodoval samemu sebi, pa čeprav bi to utegnilo biti v škodo bolnika. Javni zdravniki se od koncesionarjev res lahko naučijo obvladovanja stroškov, vendar bi se morebitno izvajanje javnega zdravstva samo s koncesionarji, kar zagovarjajo nekateri, paradoksalno izkazalo za dražje, glede na izkušnje nekaterih držav pa tudi manj kakovostno. Zaradi ključne razlike med javnim uslužbencem in koncesionarjem – odnosa do profita – lahko trdimo, da gre pri koncesijah za eno od oblik privatizacije javnih služb.
Država mora skrbeti, da se zaradi podeljevanja koncesij ne bi izgubil javni interes. Zdravnik koncesije ne bi smel dobiti samo zato, ker si jo zaželi, temveč zato, ker država ugotovi, da bi v določenih okoliščinah s koncesijo hitreje in učinkoviteje zapolnila javno mrežo. Tipičen primer je potreba po splošni ali specialistični zdravstveni dejavnosti ali določeni diagnostični metodi na območju, kjer je javni zavod oddaljen ali ima premajhne kapacitete, koncesionar pa bo državo razbremenil investicije v prostore ali opremo. Vendar celo pri tem utemeljenem primeru obstaja pomislek: za koncesijo bo lahko kandidiral samo tisti, ki zmore začetno investicijo. Do javnih sredstev bodo lažje prišli premožnejši posamezniki, kar vzpostavlja neenakost državljanov pri iskanju zaposlitve za javna sredstva. Pravična ureditev bi morala omogočiti, da bi kandidati za koncesijo lahko dobili ugodna dolgoročna posojila.
V četrt stoletja se je podeljevanje koncesij dodobra izrodilo. Država, ki jo pri podeljevanju koncesij za osnovno zdravstvo predstavlja občina, za specialistično in bolnišnično zdravstvo pa ministrstvo za zdravje, se sploh ne trudi, da bi nove koncesije kakorkoli utemeljila. V odvisnosti od usmeritve trenutne politike se koncesije podeljujejo zato, da bi se oslabila moč javnih zavodov, v marsikaterem primeru pa gre za usluge znancem in sorodnikom ali druge oblike korupcije. Koncesijo je menda dobil celo obrtnik, ki je nato zaposlil zdravnika. Koncesije se kupujejo in prodajajo ob tihem ali povsem javnem odobravanju države. Ugleden pravnik je po naročilu »desnega« ministrstva celo pripravil predlog, ki bi uzakonil dedovanje koncesije. Predstavljajte si: posameznik bi dobil koncesijo za opravljanje javne službe v dedni fevd!
Država tudi ne nadzira in še manj usmerja, kako se porablja javni denar, ki ga dobijo koncesionarji. Tako je povsem legalizirano izogibanje plačevanju zdravstvenega prispevka, ki ga koncesionarji dosežejo tako, da si izplačujejo veliko manjše plače, kot bi jih dobili v javnem zavodu; celo minimalne. V slednjem primeru plačajo tri- do štirikrat manjši zdravstveni prispevek, pri čemer njihove pravice, ki jih nudi obvezno zavarovanje, niso okrnjene. Dobiček je znaten: nekaj sto evrov vsak mesec, nekaj tisoč vsako leto in znatno več kot sto tisoč evrov v vsej delovni dobi. Perverzno je še zlasti dejstvo, da je ta denar ukraden zdravstveni blagajni, ki koncesionarjem daje denar za delo.
Javni zavodi delujejo neprofitno, kar pomeni, da morajo presežek prihodkov nad izdatki preusmerjati v razvoj svoje dejavnosti. Nagrajevanje uspešnosti je zelo omejeno in v zadnjih letih (kratkovidno) celo ukinjeno. Za razliko od tega koncesionarji niso zavezani k neprofitnemu delovanju, dobiček lahko svobodno uporabljajo za svoje osebne potrebe ali ga preusmerjajo v nezdravstvene dejavnosti.
Ministrstvo je pri urejanju koncesionarstva menda na pravi poti, vendar se glede na predlagane rešitve, ki so prišle v javnost, bojim, da bo storilo premalo. Dobro je, ker namerava poskrbeti, da bodo javni izvajalci imeli prednost pred koncesionarji in da bo vsaka podeljena koncesija v interesu državljanov in ne izvajalca, vendar bi se moralo lotiti tudi temeljne motnje, ki jo vnaša koncesija: odnosa do dobička. Res je sicer, da zasebnim izvajalcem država nikoli ne bo mogla povsem preprečiti, da ne bi zaradi osebne koristi varčevali pri bolnikih, vendar pa je mogoče takšna prizadevanja z ustreznimi predpisi znatno omejiti.