Da bi bralci Dnevnika zvedeli, kaj si je o grehih hrvaške strani upal napisati novinar prav tistega Večernjega lista, ki je vso to godljo »zakuhal« ali vsaj javnosti serviral, naj iz članka v sobotni prilogi Večernjega lista »Zakaj v Saboru ni take sloge, ko je treba reševati prave probleme hrvaških državljanov« citiram nekaj značilnih stavkov:
»Najboljši sinovi in hčere, ki jih je hrvaški narod lahko napotil na Markov trg, so bili videti, kot da so tega dne v sabor vstopili bosi in pustili pred vrati čevlje z vsem tistim blatom, ki ga drugače mečejo drug v drugega... vsi v pravičniškem gnevu in moralističnem zgražanju nad ravnanjem slovenskih sosedov. ... Ali bo Hrvaški na zemljevidu pripadla polovica ali tretjina nekega manjšega jadranskega zaliva, je dejanski in resen problem samo za ribiče, ki jim ta nerešeni mejni spor na morju otežuje delo in življenje. ... Zato je bilo nekako smešno, a hkrati žalostno gledati, kako se saborske žabe napihujejo, da bi skoraj počile, pod vtisom usodne pomembnosti svojega regljanja. ... Treba se je bilo naužiti pravičniškega občutka, da je končno nekdo drug v nečem grdo zamočil in da imamo črno na belem dokaz o nečastnih namerah in postopkih proti naši državi. Pri tem pa nas ne muči, da ne vemo ali ne smemo povedati, katera služba nam je milostno, a povsem gotovo zaradi nekih svojih interesov, ta dokaz dostavila... Tako gre ta stara, a danes v glavnem neoliberalna kapitalistična igra: nahujskaj narode drugega proti drugemu zaradi hriba, zaliva ali česarkoli že, da vsaj nekaj dni ne razmišljajo, kako jih vse skupaj na enak način gulimo in teptamo. ... Prepričan sem, da večina Slovencev, enako kot večina Hrvatov, tako in tako nima več zaupanja v lastno državo. Tisto človeško zaupanje in iskreno prijateljstvo, ki povezujeta mnoge Slovence, Hrvate in druge ljudi, ki živijo v naših dveh državah, pa bodo po vseh izkušnjah iz preteklosti samo bedaki razdrli zaradi Piranskega zaliva in kompromitirane (kakšno čudo!) arbitraže.«
Matevž Krivic
