Če bi še pred mesecem dni kulturni velikani z ministrico Julijano Bizjak Mlakar na čelu lahko ob podobnem vprašanju skomignili z rameni, češ, koga briga purgerski snobizem, so morali zdaj pred novinarskimi mikrofoni vsi po vrsti imeti slabo vest in nam obljubljati, da se bomo popravili, da bomo tudi mi kmalu v Rogu ali Cukrarni, če bodo le na voljo evropska sredstva, dobili velik razstavni prostor, večji od vseh zagrebških, in da bomo tudi mi gostili te njihove Chagalle, Picasse in Van Goghe.

Zanimivo, le mesec dni nazaj je direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo povedal naslednje: »Popolnoma zgrešeno je pojmovanje, da v Ljubljani nimamo dobrih razstav, temveč so dobre v Zagrebu ali na Dunaju. To ni res! Na razstavi v dunajski Albertini je trenutno Lee Miller, ki smo jo mi imeli pred petimi leti v Galeriji Jakopič. V Moderni galeriji je odlična razstava o umetniškem kolektivu NSK, v MSUM prav tako izjemna razstava Vadima Fiškina. V Mestni galeriji bo julija odprta razstava ob stoletnici Malevičevega Črnega kvadrata. V Cankarjevem domu je na ogled James Nachtwey, ki danes velja za najvidnejšega vojnega ali, kot pravi sam, 'protivojnega fotografa'. Jeseni se odpira prenovljena Narodna galerija, septembra grafični bienale. Danes je Ljubljana na tem področju v odlični kondiciji ob neprimerljivo manjših sredstvih, kot jih imajo za razstavne programe muzeji in galerije v tujini.«

Nihče mu ni takrat ugovarjal, a govoriti o kulturni podrejenosti naše prestolnice hrvaški je najbrž bolj mikavno kot odkrivati kvalitete njene kulturne ponudbe, bolj se prileže razširjenemu, trendi občutju, da je Ljubljana v primerjavi s svojo bližnjo okolico kulturno zaostalo mesto. Zagreb, Gradec in Trst so po priljubljenem prepričanju svetlobna leta pred nami, primerljive evropske prestolnice, Bratislava, Talin ali Riga, pa veliko lepša mesta od najlepšega mesta na svetu, z lepše prenovljenimi nabrežji in fasadami, z boljšim javnim prevozom, s hitrejšim brezplačnim internetom.

Če torej nekomu manjkajo pompozne razstave svetovno znanih umetnikov dvajsetega stoletja, kakršne so v preteklih letih prirejali v zagrebških Klovićevih dvorih, to še ne pomeni, da je z ljubljansko likovno sceno karkoli, še manj pa vse, narobe in da je treba razglašati kulturni rdeči alarm. Tudi to, da si lahko v Zagrebu, ki je dvakrat večje mesto od Ljubljane in je prestolnica dvakrat večje države, privoščijo marsikaj, česar si mi ne moremo, ni nobena skrb zbujajoča ugotovitev. Je le še ena neštetih senzacionalnih novic o tem, da nas, žlahtne Srednjeevropejce, druga za drugo prehitevajo Poljska, Estonija, Latvija, Slovaška in druge vzhodnjaške države – novic, ki že leta uspešno negujejo naše manjvrednostne komplekse.

In podobno je z večino novic o Ljubljani, ki le še redkokdaj govorijo o mestu samem in njegovih težavah. Recimo, novica o tem, kako je Festival Ljubljana letos onemogočil brezplačno poslušanje koncertov pred Križankami, za večino ni bila le zgodba o idiotskem reševanju neobstoječega problema, ki bi zahtevala opravičilo župana in vsaj ponudbo odstopa direktorja Festivala Ljubljana, temveč kar prispodoba stanja duha v družbi, prilika o zavoženosti glavnega mesta in z njim države, slika narodovega propada, ali vsaj črtica o ljubljanski kulturi, ki je prav po malomeščansko elitistična, prazna in samozadostna.

Ljubljana se je namreč z leti iz največjega slovenskega mesta preobrazila v uradno podobo slovenskih razočaranj in samopomilovanj. V svoji prestolnici vidimo vse, česar nam v času naše samostojnosti ni uspelo doseči. Ljubljana je naša neuresničena Švica, ona je ta trdovratni Balkan, ki se ga oklepamo, ona je naša provincialnost, ona je korupcija in je zatohlost, ona je naša odsotnost vizije. Vse to je Ljubljana, ime vseh naših kalvarij in moralnih propadov.

Zaradi tega je postalo skoraj nemogoče pogovarjati se o Ljubljani, pogovarjati se o mestu. Pogovori o viziji razvoja prestolnice, o njeni kulturni, gostinski in drugi prostočasni ponudbi, o prometni ureditvi, o usodi nasedlih emonik ali o prikriti privatizaciji občinskih podjetij se tako v najboljšem primeru končajo z referendumskim odločanjem za ali proti, pri čemer ima vaš sogovornik z Ljubljano v mislih običajno nekaj povsem drugega kot vi.

Prestolnica, ki to v očeh večine državljanov ni, je namreč predvsem zrcalo, v katerem si vsak izmed nas ogleduje svoje lastne frustracije. Ko ljudje govorijo o Ljubljani, zato veliko več povedo o sebi kot o svojem glavnem mestu, saj v njem najbolj vidijo tisto, česar tam sploh ni, tisto, česar njim samim primanjkuje. Povej mi, kaj si misliš o Ljubljani, in povem ti, kdo si, bi lahko rekli.

Najlepše mesto na svetu pa medtem še vedno čaka, da se o njem resno pogovorimo.