Kot pravim, svet je videl velike zgodovinske dvoboje, neverjetne kombinacije, čudovite poteze, presenetljive žrtve, fantastična šahovska driblanja, briljantne šah-mate, ni pa še videl partije, kot je odigral slovenski premier Miro Cerar, ko je proti razmeroma neznanemu hrvaškemu amaterju Zoranu Milanoviću po napadu z vohunsko afero Pirangate žrtvoval slovenskega člana arbitražnega sodišča Jerneja Sekolca.

In medtem ko so hrvaški šahovski komentatorji namesto Sekolca na šahovnici pričakovali Ernesta Petriča ali vsaj Boštjana Zupančiča, je Cerar – potem ko je briljantno predvidel naslednjo potezo Hrvaške in umik iz arbitraže – šokiral vse strokovnjake, kritike in komentatorje in povsem nepričakovano za slovenskega člana arbitražnega sodišča imenoval samega predsednika mednarodnega sodišča, Francoza Ronnyja Abrahama!

»Genialno!« je Cerarja pohvalil celo sam Boštjan Zupančič, »vrhunska poteza!« je iz publike navdušeno vzkliknila Vasilka Sancin, profesorica ljubljanske pravne fakultete, »fantastično!« je zaploskal predsednik socialnih demokratov Dejan Židan, »velika zmaga slovenske diplomacije!« se je dvignil tudi zunanji minister Karl Erjavec, »zmaga z asom iz rokava!« se je strinjal slovenski radio, »klasični šah-mat!« je sklenil komentator Kanala A.

Bil je to ćisti šah-mat, še vedno se govori o njem: Milanović si je z dlanmi pokril oči, Hrvaška pa je topo zijala v šahovnico, s katere se ji je veselo nasmihal simpatični, debelušni francoski sodnik in Hrvatom jemal ves manevrski prostor. Tista znamenita trdnjava na d7 Garija Kasparova v 37. potezi njegove partije življenja, proti Topalovu leta 1999, je bila otroška igra proti tej Cerarjevi trdnjavi: šahovski svet je bil navdušen, Slovenija pa je že začela slaviti novega prvaka. Kreslin, Predin & Lovšin so na odru dvigali prah »glej, glej, glej, dvigamo kozarce tiste, glej, glej, glej, za slovenske šahiste«, sto tisoč pijanih Slovencev je v maskah šahovskih figur skakalo po Prešernovem trgu in skandiralo »Kdor ne skače, ni skakač!«, potem pa – šok.

Kaj se je pravzaprav zgodilo, šahovska teorija nikoli ni zanesljivo potrdila. Svet je že videl velike zgodovinske dvoboje in spektakularne poteze – recimo tisto, ko je leta 1960 v 16. potezi Boris Spaski s skakačem požrl Bronsteinovega kmeta kralju in kraljici pred nosom, ali ko je leta 1969 Mihail Talj v 18. potezi proti Sviridovu, medtem ko je ta s kraljico preganjal njegovega kralja, s kmetom nepričakovano prebil zadnjo linijo obrambe in požrl lovca – nikoli doslej pa šahovski svet še ni videl, da bi se figura požrla sama.

Francoski sodnik Ronny Abraham, gotov in suveren na svoji poziciji, iz katere je povsem nadzoroval partijo in držal Hrvaško v šah-matu, se je dvakrat, trikrat ozrl okoli sebe, dvignil s polja, na katerem je stal, in odstopil. Kar tako, z ničimer izzvana, ne da bi se ji kdo približal ali ji zagrozil, je slovenska trdnjava meni nič tebi nič požrla samo sebe, sestopila s šahovnice in zapustila partijo.

»Žal mi je,« je Abraham pojasnil v sporočilu za javnost, »pristal sem na imenovanje v upanju, da bo to prispevalo k obnovitvi zaupanja med strankama v postopku in omogočilo normalno nadaljevanje procesa, ker pa trenutna situacija ne more izpolniti teh pričakovanj, se mi ne zdi več primerno, da bi bil arbiter v tem postopku.«

Šahovski svet je osupnil, strokovnjaki pa so zbegano listali po knjigah in analih, da pogledajo, ali pravila kaj takega sploh dopuščajo. Nikoli ni bilo zabeleženo nič podobnega, v vsej zgodovini igre ni zapisa, da bi neka figura odstopila, kaj šele, da bi se sama požrla v čisti, dobljeni poziciji, potem ko je nasprotnika že držala v šah-matu. Ko je na svetovnem prvenstvu leta 1948, ki so ga organizirali po smrti velikega Aleksandra Aljehina, trdnjava Paula Keresa nenadoma pobegnila na d3 in estonskega šahista povlekla v poraz, vsaj ni imela Botvinikovega kralja v šah-matu. Jebiga, vsaj vedeli smo, da se njegova črna trdnjava ni sama požrla »zato, ker trenutna situacija ne more izpolniti pričakovanj«, ampak zato, ker je bil Mihail Botvinik sovjetski heroj in Stalinov sekretar za šah in mu je nesrečni Keres moral prepustiti zmago.

Tole pa je bilo povsem nekaj novega in še nikoli videnega. Cerarjev francoski sodnik Ronny Abraham je povsem neovirano stal na d8, s samega konca šahovnice je držal Hrvaško v brezizhodni situaciji – kot neka druga trdnjava, tista Joséja Raúla Capablance, ko je v slavni partiji proti Bernsteinu pred stotimi leti v Moskvi z iste pozicije podobno držal za jajca nasprotnikovega kralja, ujetega v koridorju lastnih kmetov v jeklenem šah-matu – in po nekaj trenutkih premišljevanja, kot kak samomorilec, z roba šahovnice skočil v prepad. »Žal mi je, toda ne zdi se mi več primerno, da bi bil arbiter v tem postopku,« je pisalo v poslovilnem sporočilu, ki so ga našli v žepu Cerarjeve trdnjave.

Svetovni šah pa je od tedaj bogatejši za tako imenovani »slovenski šah-mat«, nepričakovano, briljantno miniaturo s trdnjavo, v kateri nasprotnikov kralj ne samo, da ne more nič, ampak mu tudi – ni treba.