Tako slovenska agentka pri arbitražnem sodišču Simona Drenik kot sodnik Jernej Sekolec sta namreč ponudila ultimativno žrtev na oltar domovine, ko sta prevzela nase vse breme afere in tako vsaj ustvarila vtis, da sta delovala na lastno pest, da v ozadju ni bilo navodil uradne slovenske politike in da se kesata za povzročeno škodo. A njuna priprava terena je bila zaman. Ne le, da vlada ni bila sposobna kriznega komuniciranja in da je pozabila – pravzaprav je danes očitno, da tega sploh ni vedela – na prvo pravilo, da velja molčati, dokler ni pripravljen celovit scenarij »omejevanja škode«, predsednik vlade Miro Cerar ob vsem pravniškem znanju ni premogel odločnosti, da bi proti Drenikovi, ki je bila za razliko od Jerneja Sekolca uslužbenka ministrstva za zunanje zadeve, vložil kazensko ovadbo zaradi zlorabe uradnega položaja.

Tudi pravni strokovnjaki so mnenja, da takšna ovadba ne bi bila »iz trte zvita«, saj je uslužbenka navsezadnje priznala dejanje, če so že prisluhi zaradi načina, kako so bili pridobljeni, neuporabni na sodišču. Tako bi se še okrepil vtis – ostanimo zaenkrat pri tezi, da minister Erjavec in premier Cerar o stikih med Drenikovo in Sekolcem nista vedela nič – da je šlo pri stikih za soliranje, od katerega Slovenija ni imela otipljive koristi. Tako pa smo sedaj obstali zgolj pri kazenski ovadbi zaradi suma nezakonitega prisluškovanja, ki jo je proti neznanim storilcem po izbruhu arbitražne afere vložil predsednik zunajparlamentarne SLS Marko Zidanšek.

Tudi tožilstvo ni ukrepalo, čeprav kljub dopustom verjetno spremljajo medije in so morali zaznati, da je šlo pri ravnanju Drenikove za verjetno kaznivo dejanje, ki je pregonljivo po uradni dolžnosti. Dejanje, ki ga je priznala, da bi razbremenila državo krivde, tožilstva očitno ni prepričalo.

Na ministrstvu za zunanje zadeve drugega kot odgovor »ne komentiramo«, na vprašanje, ali razmišljajo o vložitvi ovadbe in ali bo kdo odgovarjal za nastalo situacijo, niti ni bilo pričakovati. Da bi bila zadeva še bolj tragikomična, na ministrstvu tiščijo glavo v pesek, ko neuradno namigujejo, da bi z ukrepi proti akterjema v prisluškovalni aferi še podkrepili sporna ravnanja in sprožili nove dvome v nepristranskost postopka pred arbitražnim sodiščem. Če je temu res tako, bi bilo dobro, da bi minister Erjavec svojemu naboru zgrešenih potez dodal še novo in pritisnil na policijo, naj nehajo preiskovati možnost, da je nekdo prestregel klice Jerneja Sekolca in tako (nezakonito) pridobil vsebino pogovora – ki ga vsaj po interpretaciji ministrstva za zunanje zadeve sploh ni bilo, če se pretvarjamo, da nezakonito pridobljenih prisluhov ne vidimo. Tako bi vsaj na ravni države pokazali, da obstaja poenotena komunikacijska strategija omejevanja škode.

Kratek povzetek: policija ve, da je nekdo prisluškoval prepovedanemu stiku med osebo A in osebo B in išče storilca, tožilstva ta nedovoljeni stik uradno ne zanima, ministrstvo za zunanje zadeve pa bi raje videlo, da bi tudi policija sledila zgledu tožilstva in bi afera odmrla po naravni poti. Nekako tako, kot se bo to, kot vse kaže, zgodilo arbitražnemu sodišču za določitev meje.

Razum je že zdavnaj pokazal sredinec debati o mejnem vprašanju in arbitražni postopek je bil verjetno zadnji poskus prenesti debato na forum, ki bo odporen na lokalne kuriozitete. A kot se je pokazalo, smo s skupnimi močmi sposobni uničiti tudi neuničljivo. »Tema odnosov med Hrvaško in Slovenijo ni Piranski zaliv, pač pa je tema, ali se bosta do konca naših življenj in še dlje dve državi, dve družbi, dva naroda po tihem in vztrajno sovražila s tisto strašno balkansko mržnjo, ki ne potrebuje dodatne razlage. Če ne sovražiš, si izdajalec svojega naroda. Da bi bil dober Hrvat, ti vsaj doslej samo še Slovencev od vseh razpoložljivih sosedov ni bilo treba sovražiti,« je prejšnji teden zapisal kolumnist in pisatelj Miljenko Jergović, zagotovo eden najboljših popisovalcev. Težava zato ni popolna komunikacijska zatemnitev. Težava ni pravna nedoslednost, ko gre za preiskovanje morebitnega kaznivega dejanja. Težava tudi ni neizogiben konec arbitražnega sodišča. Težava so zastrupljeni sosedski odnosi.

Morda sta leta 2009 Borut Pahor in Jadranka Kosor delovala kot mladoporočenca, ki bosta s poroko pomirila sprti družini, a vedeti je treba, da je Kosorjeva v zvezo stopila pod prisilo. »Ko so luči na odru ugasnile, ko so se zaprla vrata in so naju pustili sama, se s Pahorjem nisva več smehljala,« se je predporočnih pogajanj v intervjuju za Objektiv sedaj, ko je zakon mrtev, spomnila Kosorjeva.

Vložitev zahtevka za ločitev je bila zato le vprašanje časa...