Politiki z obeh strani Piranskega zaliva so po sporu, ki ga je povzročila arbitražna afera, spet izgubili kompas. Medtem ko »naši« že grozijo z vnovičnimi blokadami, tokrat zaradi vstopa Hrvaške v schengensko območje, so se »vaši« zapletli v spiralo nevarnega nacionalizma, ki ga je na nedavnem kninskem koncertu ob praznovanju 20. obletnice vojaške operacije Nevihta dodatno podžgal nacionalistični glasbenik Marko Perković - Thompson. Vendar priznani pisatelj in publicist Miljenko Jergović med »našimi« in »vašimi« ne dela razlik: »Današnja Hrvaška spominja na Hrvaško iz leta 1941, današnja Slovenija pa se je znašla v globoki evropski provincialnosti.«
A zgodovina je vendarle jasna. »Slovenija in Hrvaška sta redki sosedi v naši nestabilni regiji, ki nista bili v preteklosti nikoli v vojni,« ugotavlja Emil Tedeschi, predsednik uprave Atlantic Grupe: »Po nepotrebnem zapravljamo čas. Tako kot dve sosedi, ki vsak dan pijeta skupaj kavo, hkrati pa vsaka upa, da bo drugi ovenel vrt.« Zato se tudi igralcu in režiserju Radetu Šerbedžiji zdi nezaslišano, da politikom v vsem tem času še ni uspelo najti rešitve: »Vem pa, da smo si kot naroda, sosedi blizu in da smo prijatelji.« Namesto da bi dostojanstveno komunicirali in končno uredili dolgoletni zaplet, se je reševanje Piranskega zaliva, kot pravi televizijska voditeljica Miša Molk, sprevrglo v otroško igrico zemljo krast. K spovedi bi se torej morali odpraviti obe, pravi, Slovenija in Hrvaška.
Miljenko Jergović - pisatelj in publicist
Preidimo k bistvu: Hrvaška bi morala Sloveniji tudi brez arbitraže prepustiti dve tretjini Piranskega zaliva ali Savudrijske vale. Sloveniji je ta košček morja nujno potreben za izhod na odprto morje, medtem ko Hrvaški nič ne pomeni. V tej zadevi je edini hrvaški interes onemogočanje Slovencev in njihovih interesov. Hrvaška privolitev v arbitražo je bila izsiljena in neiskrena, saj so jo Slovenci izsilili s pristopnimi pogajanji za vstop v EU. Tisti trenutek, ko je Hrvaška vstopila v EU, je odstopila od načel, ki jih je prej zagovarjala, in tako tudi od načelne privolitve v arbitražo. Kaj stoji za tem? Surov in brutalen nacionalizem. Ali se Slovenci na hrvaški nacionalizem odzivajo na primeren način? Absolutno ne. Poskušali so goljufati pri arbitraži, pri čemer se hranijo z mitom o južnjaškem divjaštvu in nepoštenosti. Seveda, Slovenci so v vsem neprimerljivo vljudnejši in bolj kooperativni, medtem ko se v pomembnejših hrvaških časopisih o njih govori kot o »alpskih ciganih« ali pa se jim namenjajo borbene parole, tipa »Slovenija, ime ti je Srbija«, ob tem pa se jim še grozi s hrvaškimi tesnimi stiki z Američani in Nemci. Današnja Hrvaška spominja na Hrvaško iz leta 1941, medtem ko je današnja Slovenija v globoki evropski provincialnosti. Grozno je, da ni zavedanja, da tovrstne zadeve proizvajajo slabo, dolgo in mučno prihodnost. Zdravilne in koristne so le za nacionaliste, še posebej hrvaške. Hrvaška je končno obkrožena s samimi sovražniki. V to so bili vloženi veliki državotvorni napori.
Simon Kaluža - direktor regije srednja in vzhodna Evropa v multinacionalki SAP
Tako Slovenija kot Hrvaška imata velik potencial za gospodarski razvoj, vendar se je treba osredotočiti in vložiti veliko energije v pomembne in razvojne tematike, da lahko ta potencial v celoti uresničita. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami srednje in vzhodne Evrope ugotavljam, da različni spori med državama vnašajo precejšnjo negotovost in s tem posredno negativne posledice za gospodarstvi obeh držav. Delno vnašajo nemir v sicer zelo dobro gospodarsko sodelovanje med državama, a bolj pereče je dejstvo, da s tem izgubljamo priložnosti, ki jih z veseljem izkoriščajo druge države v naši bližini, ki (posledično) beležijo gospodarsko rast. Gospodarski tokovi zahtevajo stabilne in urejene odnose, zato je treba vse nerešene probleme hitro in učinkovito rešiti ter tako gospodarstvu obeh držav izboljšati položaj v mednarodnih gospodarskih okvirih in omogočiti nadaljnji razvoj. V nasprotnem primeru izgubljamo oboji.
Milan Rakovac - pisatelj in publicist
Pred sto leti je Cankar nemočno vzdihnil: »Domovina, ti si kakor vlačuga«, naš modernist Antun Gustav Matoš pa v sonetu vzklika: »Osivel sem že, / Hrvat pa, siromak / iz mraka globje v mrak, odkar se v zmago je odel /…«. Ah, kako ponosni in enotni smo v svojih oborih: 91 odstotkov vas drži z vašo vlado, mi svojo podpiramo s 101 odstotkom! Vsi imajo prav, torej nihče nima prav. Lekarniško izmerjene pravice za vse ni. In vendar: »Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo, pak ni vezda ne bu da nam nekak ne bu.« V perverznem patpoložaju, ki ga Slovenci in Hrvati ta hip moramo živeti, je tu metafora Kaligule, ki je svojega konja postavil za konzula. Vi in mi imamo podobnih senatorjev na pretek, več kot lipiških in đakovskih lipicancev skupaj. Kajti Piranski zaliv je mogoče rešiti ob kozarcu slo/cro terana. Če hočeš. Ampak nočeš. Pika.
Rok Vodnik - član uprave Petrola
Za Petrol so trgi jugovzhodne Evrope zagotovo strateškega pomena. Hrvaško gospodarstvo je naložbeno vse bolj odprto, z vstopom v EU pa se je poslovanje še bistveno poenostavilo. Za nadaljnjo rast je hrvaški trg izredno pomemben.
Emil Tedeschi - predsednik uprave Atlantic Grupe
Slovenija in Hrvaška sta redki sosedi v naši nestabilni regiji, ki nista bili v preteklosti nikoli v vojni. To ni naključje, zato tega kapitala ne bi smeli zapraviti za dnevnopolitične potrebe katere koli strani. Hrvaška in Slovenija sta premajhni državi in premajhna trga, da bi si lahko privoščili, da drug na drugega ne gledamo kot na prijatelje, ki se dobro poznajo, in kot na sodelavce, ki se dobro razumejo. Drug drugemu lahko ogromno ponudimo, skupaj pa vsemu svetu. Zato po nepotrebnem zapravljamo čas, tako kot dve sosedi, ki vsak dan pijeta skupaj kavo, hkrati pa upata, da bo drugi ovenel vrt.
Miša Molk - televizijska voditeljica
K spovedi bi morali iti obe, Slovenija in Hrvaška. Prva je naivno porabljala telefonske signale, druga je premišljeno prislonila sumničavo uho. In nov spor je tu. Spor, ki razplamteva nacionalna čustva in ki je tokrat še močneje dregnil v nacionalni ponos. Namesto da bi dostojanstveno komunicirali in končno uredili dolgoletni zaplet, se je reševanje Piranskega zaliva sprevrglo v otroško igrico zemljo krast. Pa še pri tej igrici, ko je palica obležala na pol na eni, pol pa na drugi strani črte, smo drugi preverjali, kje polenček res leži. Zato se zavzemam za nadaljevanje dela arbitražnega sodišča.
Robert Waltl - gledališki režiser
Thomas Bernhard je v romanu Klet napisal, da vsakega od nas, ne glede na to, kaj je in kaj dela, nekdo grobo potiska nazaj k sebi samemu in postane nočna mora samemu sebi. In tako se Slovenija in Hrvaška borita za pest morja, namesto da bi razmišljali o prihodnosti, soživljenju, ekonomskem razvoju, prijateljstvu in kulturi, ki se je obe strani tako brez sramu odrekata. Že leta živim in delam v Sloveniji in na Hrvaškem, prijatelje (in neprijatelje) imam od Koroške, Štajerske, Istre in Slavonije do Dalmacije, kjer sem trenutno. V Dubrovniku, kjer sem delal na letošnjih Dubrovniških poletnih igrah, ali zdaj na Korčuli se počutim kot doma – čeprav ne trdim, da je tukaj moj dom. Tu sem spoznal zgodovinarja korčulskega rodu Vicka Marelića, ki bo doktoriral na temo soške fronte; živel je v Londonu, zdaj dela na Dunaju, čez teden dni bo na simpoziju v Bovcu. Zgodovino Slovenije in njene travme, pa tudi želje, razume bolje od katerega koli našega visokega politika. Zdelo se je, da bo evropska ideja ohladila pregrete glave z obeh strani te meje, ki stoletja ni imela potrebe, da bi se začrtala, saj smo od zmeraj živeli v istih državah. Kot internacionalist ne morem sprejeti, da bi bil anonimen član nacionalnega kolektiva, v imenu katerega se bo nekdo pogajal in izsiljeval. Kot umetnik želim osmišljati svet, kjer ni meja.
Zmago Sagadin - košarkarski trener
Na trenutke, ko je šlo slabše, je bilo neprijetno, saj se je čutilo malce nacionalnega naboja, kadar pa je šlo dobro, večjih težav ni bilo. Kar zadeva arbitražo, gre za izjemno nespretnost na slovenski strani. Takšne začetniške napake ne sodijo v tako občutljivo dogajanje, kot so arbitraže. Gre za reševanje izjemno občutljivih zadev za obe državi.
Irena Urbič - kulturna delavka
Čim imaš državo, imaš tudi mejo. Določajo ti jo mila ali grenka zgodovina, vojne zmage in porazi, geografija in krvna zrnca. Težava nastane v tistem hipu, ko tvoj sosed, mejaš, čuti in misli natanko isto. Razum tedaj zaukaže: kompromis! Korak nazaj, da bo tudi sosed imel prostor za časten umik. Po Istri so se tisočletja sprehajali gospodarji, ki so ljudi naseljevali, preseljevali, izganjali. Istra je zato nujno večkulturna, mešana, njena identiteta je večplastna in gibka. Tej mehki, a pokončni drži je zato popolnoma tuj izključujoč enonacionalen diskurz krvi in tal. Tukaj, daleč od vseh naših prestolnic Rima, Benetk, Pariza, Dunaja, Beograda..., smo se hočeš nočeš navadili živeti skupaj. Zato od Zagreba in Ljubljane pričakujem vsaj umik bojnih krikov, ščuvanj in romantičnih zaklinjanj o sveti slovenski in hrvaški grudi.
Rade Šerbedžija - igralec in režiser
Težko je povedati kaj modrega, saj je čas, ko je vsaka beseda nevarna. Zdi se mi nemogoče, da politiki v vsem tem času še niso našli rešitve. Vem pa, da smo si kot narodi, sosedje blizu in da smo prijatelji. Iz izkušenj pa žal tudi vem, da se včasih iz stvari, ki se zdijo majhne in nepomembne, lahko rodijo velikanske tragedije. Strah me je, ker se odnosi slabšajo. Ni zelo drugače kot v Hamletu, ko spor, ki izvira še med starima kraljema, Hamletom in Fortinbrasom, nato zaradi »majhnega kosa zemlje, ki nima v sebi nobene vrednosti, razen svojega imena« grozi, da preraste v tragedijo. Nisem strokovnjak; le nekdo, ki verjame, da se rešitev lahko in mora najti na miren in pameten način.
