Saj ne gre za neko nezaupanje, kot je bilo morda kdaj napačno razumljeno. Dejstvo je, da pri nas predstavljamo nacionalne vsebine. Planinstvo ni le lokalnega, je državnega pomena. Čisto po vsebini torej ne sodi v Gornjesavski muzej z njegovo lokalno železarsko in etnološko vsebino, ki je lokalnega značaja. Naš osnovni cilj je bil sicer, da bi bili samostojni, a je država takrat rekla, da novih nacionalnih institucij ne bo ustanavljala, nam pa priznava nacionalni pomen. Drugi razlog je finančne in politične narave. Kot lokalni muzej je naš ustanovitelj lokalna skupnost, naše delovanje pa podvrženo vsakokratni lokalni politični oblasti. Mi pa bi radi stabilen razvoj in stabilno financiranje ter močnejšo strokovno podporo.
Ob odprtju ste rekli, da bo muzej gonilo razvoja turizma v Mojstrani. Sam ste Mojstrančan in iz prve roke lahko vidite, da se to ni uresničilo.Turizem v Mojstrani je doživel svoj vrhunec pred drugo svetovno vojno in nato spet v 60. letih s hotelom Triglav in naravnim zdraviliščem. Potem je vse propadlo in res, mi smo turistično zelo nerazviti, vse polno je praznih apartmajev, nedograjenih naložb in podobno. Zaradi muzeja pride vsako leto v Mojstrano 15.000 ljudi. Ko bi imeli vsaj neko osnovno infrastrukturo...
No, saj morda si pa množičnega turizma sploh ne želimo?Nikakor, ampak vsaj neki turizem, ki bi bil primeren legi in tradiciji kraja. Vsaj kakšen korak naprej bi bilo res treba storiti.
In sva pri gorništvu in razlogih za ta pogovor. Koliko ljudi gre vsako leto na Triglav?Natančne številke nima nihče in jo je nemogoče izračunati. Julijske Alpe obišče milijon in pol ljudi na leto. Gre seveda za oceno, ki je lahko tudi nekoliko pretirana. Glede na vpise v kočah okoli Triglava pride vsaj do blizu vrha okoli 80.000, 90.000 ljudi, večji del se na vrh tudi povzpne.
Preveč?To je dobro vprašanje. Če gledamo s stališča ekonomike koč, no, kakšna je tudi preveč, je vsak gornik dobrodošel in želeli bi si jih še več. S stališča obremenjevanja narave in užitkov obiskovanja gora, saj si pravi planinci zaželijo tudi samote, pa je sploh Triglav absolutno preveč oblegan. Predvsem julija, avgusta, delno še septembra.
Zakaj smo Slovenci obsedeni s tem, da je treba lesti na Triglav?S tem zanimivim vprašanjem se je že marsikdo ukvarjal. Prihodnje leto bomo v Švicarskem alpskem muzeju v Bernu, s katerim dobro sodelujemo, pripravili razstavo o fenomenu Triglava za Slovence. Dejstvo je, da gre za najvišjo goro, kar je že samo po sebi dovolj privlačno. Je relativno lahko dostopen širokim množicam. Skupaj z Aljaževim stolpom pa Slovencem predstavlja simbol povezanosti in trdnosti. Ima neko kohezivno silo in to je tisto, kar ljudi vleče gor. Tudi Aljaževa zgodba o uporu zoper velikonemškost je del te simbolike. Kar spomnite se – kadar je šlo Slovencem bolj slabo, smo se vedno upirali v te naše gore kot neki simbol trdnega, večnega. Vse to, kar bi tudi kot narod želeli biti. Mogoče vse to zveni malce poetično, ampak tako je.
Je tudi zgodba Jakoba Aljaža poetična ali je čisto resnična?Tu pa ni prav veliko poetike. Gre za zgodovinska dejstva. Pogledati je treba duh tistega časa. Ta hud nemški pritisk, to aroganco, oholost, ki so jo zganjali nad nami in drugimi nam podobnimi narodi. To je v takih ljudeh, kot je bil Aljaž, vzbudilo odpor in on je to počel s stolpom in s kočami. No, očitno se je zavedal tudi gospodarskega pomena gorskega turizma. Pred kratkim smo imeli 115. obletnico postavitve Češke koče. Pa saj je niso Čehi postavili zato, da bi k nam hodili na počitnice. Šlo je tudi za simbolen upor proti Nemcem, proti njihovi nadvladi celo v gorah, kamor pa jih ne mi ne drugi nismo spustili. Šlo je za splošno slovansko zavedanje, da se je nemškutarstvu treba upreti.
Kako pa danes skrbimo za Aljažev stolp?Stolp je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Po 16 letih pa še vedno ni bil narejen drugi korak, pristojno kulturno ministrstvo še vedno ni določilo upravljalca stolpa. Vmes se je dogajalo vse mogoče. Različni ljudje so seveda z dobrimi nameni vsak po svoje skrbeli za vzdrževanje. S stališča konservatorske stroke je verjetno to nesprejemljivo. Vsak, ki gor nekaj »pomala«, si potem stolp želi lastiti, češ jaz ga vzdržujem.
Kako pa je s težnjami, da se original prenese v dolino in se ga nadomesti s kopijo?Ko smo pred petimi leti postavljali Slovenski planinski muzej, so bile seveda tudi te ideje, saj smo že takrat ocenili, da je stolp že močno načet. Tu v muzeju pa bi bil dostopen tudi ljudem, ki nikoli ne bodo prišli na vrh Triglava. Ideja ni bila zastavljena sistematično in s podporo stroke in medijsko je bila zelo hitro zavržena. Lani smo naredili konservatorski načrt. Planinska zveza, kljub temu da uradno še ni upravljalec, dvakrat na leto poskrbi za redni servis in ga zavaruje pred zimo. Ampak žal bo enkrat te zgodbe konec, stolp je že v takem stanju, da dolgo tam gori ne bo več zdržal. Letos je spet odtrgalo jeklenico, v stolpu je zdaj ogromna luknja, vse skupaj že rjavi. Slovenci smo preveč zaverovani v fizično podobo stolpa, ki trmasto kljubuje času, premalo pa se zavedamo sporočilne vrednosti dejanja Jakoba Aljaža. Ali damo gor kopijo ali pustimo original, Aljaževo sporočilo bo ostalo enako. Gre za vrednote, ki jih danes še kako potrebujemo.
Kaj boste torej storili?Skupaj s strokovnjaki Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine smo ugotovili, da ga je treba za tole obletnico vsaj za silo polepšati, jeseni pa se bo treba resno pogovoriti, s kakšnimi ukrepi ga je sploh še mogoče ohraniti na vrhu Triglava. Komaj se še drži na skali.
Ampak vse to slavje bo pa še zdržal, kajne?Oh, seveda. Samo spomnite se, kaj vse so že ljudje počeli na Triglavu. Od tega, da so gor vlačili motorje, do lestev, s katerimi so se povzpeli višje od Triglava, in še marsikaj mogočega in nemogočega.
Kako pa gledate na načrte za triglavsko pogorje v preteklosti, ko so načrtovali observatorij, zobato železnico in veliko smučišče z gondolskimi povezavami?Že Aljažu se je, ko je izvedel, da so Švicarji naredili železnico na Jungfraujoch skozi Eigerjevo steno, utrnila ideja o železnici skozi severno triglavsko steno do Kredarice. Tehnično je bilo to seveda mogoče, vedno se je zataknilo pri denarju. Ampak na koncu pridemo do tega, da smo Slovenci to območje zavarovali kot Triglavski narodni park, do katerega pa imamo različne pristope. Glede na to, da imamo tako malo Alp, jih moramo res bolj zaščititi, kot pa, denimo, Italijani, ki si lahko privoščijo prepredenost dela Dolomitov z gondolami, ko jih imajo pa tudi neokrnjenih še na pretek.
No, ampak Dolomiti so pod Unescovo zaščito kljub vsem posegom in umetnim zasneževanjem, Julijske Alpe pa ne.Osebno sem bil nad to odločitvijo zelo presenečen. Italijani so mojstri prepričevanj za zeleno mizo, mi se pa žal ne znamo poenotiti niti o svoji dediščini, kaj šele, da bi enotno zastopali stališče, da je morda tudi Julijske Alpe treba na tak način dodatno zaščititi.
Jakob Aljaž je pred 120 leti kupil vrh Triglava in tam postavil stolp. Čigav je vrh zdaj?Da je tam tromeja treh občin, je zdaj zelo natančno določeno in o tem ni več nobenih dilem. Glede na to, da je Triglav simbol vseh Slovencev, ne le doma, pač pa po vsem svetu, so ostala vprašanja na prvi pogled sicer res nesmiselna, pravno pa bi bilo marsikaj treba še doreči. Aljaž tistih 16 kvadratnih metrov, ki jih je kupil, ni nikoli vrisal v zemljiško knjigo. Smo se pa vseeno odločili, da to lastništvo uredimo. Po rešeni denacionalizaciji severne triglavske stene, ki je prišla nazaj v last agrarni skupnosti, je geodetska uprava natančno izmerila Aljaževo parcelo, ki je dobila tudi svojo parcelno številko. Vemo tudi, da je Aljaž zemljišče zapustil planinskemu društvu, predhodniku Slovenske planinske zveze.
In peljete vodo na svoj mlin, češ da bi moral biti vrh last PZS...Formalnopravno to še ni urejeno. Urediti je treba še mejo in jo vpisati v zemljiško knjigo. Ampak ne, sploh ne mislim, da gre za last zveze. Stolp je opredeljen kot državni spomenik in kot tak mora na neki način imeti tudi nekaj zemljišča, na katerem stoji. Ampak – to so formalne zadeve, o katerih se bomo zagotovo z lahkoto sporazumeli. Triglav je tako ali tako od vseh nas in bo vedno ostal. Sploh na simbolni ravni.
