Že mogoče, da se je Xi Jinping zgledoval po filmu Boter, kot pravi Yu Jie, toda tudi na njegovega predhodnika Deng Xiaopinga, ki je po Maovi smrti vodil Kitajsko, so naredile močan vtis podobe – namreč televizijski posnetki poljske Solidarnosti, ki je spodnesla monopol komunistične partije. Takšnega »filma« na Kitajskem ni hotel videti. Takšne »neumnosti«, da bi delavcem dovolili ustanoviti neodvisno gibanje, kitajska KP že ne bo storila. Kaj pa je storila? Po Dengovi zamisli je povabila Miltona Friedmana, naj pride na Kitajsko in pouči na stotine državnih uradnikov, profesorjev in partijskih ekonomistov o teoriji svobodnega trga. Friedman je za primer vzel Hongkong, ki ga je, kot je povedal, že dolgo občudoval zaradi »dinamičnega značaja, ki so ga ustvarili svobodna trgovina, nizki davki in minimalno vmešavanje vlade«. Trdil je celo, da je Hongkong svobodnejši kakor ZDA, čeprav nima demokracije, zato pa se njegova vlada manj vmešava v gospodarstvo.

In ta Friedmanova definicija svobode, v kateri so politične svoboščine naključne, celo nepotrebne v primerjavi s svobodo neomejene trgovine, je dobro ustrezala viziji, ki jo je razvijal kitajski politbiro, namreč viziji svobodnega trga, združenega z avtoritarno oblastjo. Dengova vlada je sprejela vrsto reform: odpravili so nadzor cen in zaščito delovnih mest ter s tem sprožili cele valove brezposelnosti, državo pa odprli za tuje investicije. In prav te Dengove »revolucionarne« gospodarske spremembe so, kot piše Wang Hui v svoji knjigi Kitajski novi red, privedle do protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989. Vlada je nad protestnike poslala vojsko in tanke, pet dni po pokolu pa je Deng Xiaoping pojasnil, da s svojimi represivnimi ukrepi ni varoval komunizma, ampak kapitalizem.

Dengova reforma Kitajske v državni kapitalizem je nazadnje privedla do »gospodarskega čudeža«. V zadnjih 35 letih se je Kitajska z desetega mesta najmočnejšega gospodarstva na svetu, ki ga je zasedala leta 1979, v letu 2014 dvignila na prvo mesto. In ko se je skoraj globalna kriza leta 2008 ni niti dotaknila, je moral celo thatcherovski Economist priznati, da je kitajski državni kapitalizem uspešnejši od kapitalističnih demokracij in »morda celo val prihodnosti«.

Ampak potem je prihodnost tudi ekološka katastrofa. Ta je na Kitajskem že sedanjost. Pan Yue, odstavljeni šef državne agencije za okolje, je že pred desetimi leti napovedal, da bo kitajskega »gospodarskega čudeža« kmalu konec, ker ga okolje ne bo vzdržalo: »Kisli dež pada že na tretjino našega ozemlja. Polovica naših vodnih virov in vseh sedem največjih rek je povsem onesnaženih, medtem ko četrtina prebivalstva nima dostopa do pitne vode. Tretjina mestnega prebivalstva diha onesnažen zrak. Samo v Pekingu je od 70 do 80 odstotkov smrti povezanih z onesnaženim okoljem.«

Kitajska ima najbolj onesnažen zrak na svetu predvsem zaradi industrializacije, ki temelji na premogu. »Kitajska industrija pokuri toliko premoga kot ves preostali svet skupaj«, pravi ameriški ekonomist Richard Smith v »China's Communist-Capitalist Ecological Apocaliypse«. Nekaj pa je prispevala tudi avtomobilizacija: pred 35 leti so se ljudje večinoma vozili s kolesi in vlaki, saj je domača industrija proizvedla vsega 160.000 motornih vozil na leto; leta 2013 pa je bilo na kitajskih cestah že 240 milijonov motornih vozil. Kitajski »toksični smog« že primerjajo z »nuklearno zimo«.

Toda voda je še bolj onesnažena kot zrak: vsi kitajski vodni viri so kontaminirani s pesticidi, z industrijskimi kemikalijami, težkimi kovinami in tisoči drugih strupov. V 90. letih je kitajska vlada sama promovirala razvoj »tržno usmerjenih industrij«, tako domačih kot tujih, in prav te so postale glavne onesnaževalke. Zaradi množičnih protestov proti onesnaževanju so najbolj umazane industrije umaknili iz mest na podeželje, to pa je povzročilo kontaminacijo celih kmetijskih regij.

Se sprašujete, zakaj država, ki je s 30-letno kontinuirano gospodarsko rastjo dvignila standard milijonom ljudi, hitreje kot kadar koli katera koli druga država na svetu, in zgradila največja omrežja hitrih vlakov na svetu, največja letališča, najdaljše mostove, najvišje nebotičnike itn., zakaj ta država svojim ljudem ne more zagotoviti zdrave prehrane, vode in zraka; ali zakaj ne zmore uveljaviti lastne okoljevarstvene zakonodaje; in ne nazadnje, zakaj ta država, ki zna tako učinkovito preganjati disidente in cenzurirati internet, ne more celo državnim podjetjem preprečiti, da ne bi proizvajala zastrupljene hrane in okuževala okolja. Yu Jie bi na to odgovoril, da je tako zato, ker je na Kitajskem zavladala korupcija in ker se gre partijska nomenklatura Igro prestolov. Nekoliko resnejša se zdi tale dilema: kitajsko gospodarstvo ne more več rasti, ne da bi porabilo zmeraj več premoga, nafte in plina; toda več fosilnih goriv ko porabi, bolj postaja nevzdržno živeti tako v kitajskih mestih kot vaseh; in bolj kitajska emisija vpliva na globalno segrevanje.