Zadnjič je klepet sprožil Karl, potem so pa kar drug čez drugega začeli. »Zdaj pa na dopust. No, kam grem? Nekam, kjer me nihče ne najde in od koder se je težje vrniti kot oditi.« In je v isti sapi odgovoril: »V hribe, kaj hribe – za hribe in doline, da veste! Pa me prikličite nazaj, če lahko. Počitnice so, da se skriješ, kjer te nihče ne najde.« »Ja, hribi so zate skrivalnica. Pa se skrij, da mi tvojih neumnosti ne bo treba poslušati. Jaz bom plezal, vedno višje. Sem bil že kdaj zelo visoko, a sem potem padel… Pa ni problema: če imaš dobro varovanje in soplezalce, ki ti verjamejo in zaupajo, boš visoko prilezel,« mu je strumno odvrnil Janez, ki vsako poletje z najbližjimi počitnikuje doma in vedno pride nazaj nekako zmagovalnega razpoloženja in poln načrtov. »Kam boš hodil, ko pa je tu najlepše mesto na svetu in vedno kaj novega v njem. Jaz vedno pravim, da je najlepše živeti v najlepšem mestu,« je bil že malo dolgočasen Zoran. Je pa res, da kar v peskovniku zna vleči črte po mivki, kot bi nekaj načrtoval, gradil, prenavljal. Ni čudno, da ne gre nikamor, ko pa najlepše mesto ni nikdar dovolj lepo, vsaj v peskovniku. »Najlepše je na deželi, na poljih in travnikih. Se vsako poletje naučim na kmetiji, kaj je dobro in koristno. Kmet tudi za delavca prideluje, a ni res?« je iz sveta odraslih privzeto modro misel ponudil Dejan, ki si ga sicer na polju z motiko ne bi znal predstavljati. Bržkone bo nosil kravato, ko odraste – preveč lepo zna govoriti, tudi o kmetiji in pridelkih. Alenka ni bila posebno dobre volje. Otročad je zadnjič nekaj šušljala, da je imela rada Petra, ki je bil za glavo višji od potegnjenega dekliča. Pa se je razvedela tudi njegova trditev, da Alenka ne potrebuje fanta, ko pa je vase zaljubljena. A poleti bo očitno odšla v beli svet: »Meni sta pa oči in mami plačala jezikovni tečaj v tujini. Francosko se bom učila. Več jezikov znaš, več veljaš. Kaj pomeni po naše 'kontravoje'!?«

Ljudmila ali ljubkovalno Milči je Alenkino pravo nasprotje: umirjen deklič je, a ima v druščini morda prav zaradi tega veljavo. Miroslav jo včasih ljubeče pogleda, Janez se dela, da je ne mara, a se ji zna dobrikati in celo Karl in Dejan nista ravnodušna: »Zadnjič je naš gospod župnik po maši rekel, da je najlepše tam, kjer je vera in ljubezen! Pa še rojstni dan praznujem…« je skromno pristavila. Le Miroslav je bil tiho. Fantič z očali in brezhibno prečo na lasišču pa očitno ni imel kake posebne zamisli o poletnem brezskrbnem času. Potisnil si je s kazalcem očala na čelo in zamrmral le, da še nič ne ve, ker si je želel na Hrvaško kot vsako leto. Kdo se je odločil, da bo fantič ostal brez morja, ni izdal. Zasmilil se mi je… »Mi pa v Grčijo, jasno!« je bil kratek mali Lukec in z levim kazalcem si je dal opraviti okoli nosu. »Tam bom zagotovo našel prijatelje,« je optimistično podkrepil poletne načrte.

»Letos bova pa na dopust v prikolico mojo mamo povabila!« se je odločno zaslišalo iz kuhinje. No, potem se mi pa celo Miroslav ni več smilil.