»Napolnili smo dvorane po vsem svetu, razburili duhove v globalnih medijih, doma pa se nas sramujejo.«
Aleš Štreber, pesnik:»Na glavni avtobusni postaji v Beogradu sem v enem dnevu napisal knjigo, v Sloveniji pa se iz mene še vedno norčujejo.«
»Tujina« – ta krovni, samostoječ, a v resnici povsem abstrakten pojem, za katerim vedno stojijo konkretne »tujine« in nenazadnje konkretni »tujci«, je eden najbolj instrumentaliziranih v slovenskem jeziku. Uporabljamo ga za dokazovanje, da je v Sloveniji res gnojnica, da se nam tukaj godijo same krivice, da je tu vse narobe. Jasno, Slovenija je preveč mačehovska in neumna, da bi prepoznala genija, ki ga sama rodi in vzredi. Nič čudnega, da se nam takoj, ko prestopimo tuj prag, vsi vržejo pred noge in vzklikajo: »Samo tebe smo čakali, kje si se obiral?«
Shizofren odnos do tujine je najlepše viden v umetnosti. Takoj ko nekdo v tujini doživi stoječe ovacije, dobro kritiko ali ga vzneseno interpretirajo, bi morali doma skloniti glave in obmolkniti. Lahko le občudujemo in spoštujemo. In če se spoštovanje do umetnikov, športnikov ali gospodarstvenikov, ki jim uspe (na tujem ali doma), razume samo po sebi, nastane problem, ko se domneva, da je »uspeh v tujini« vrhovni dokaz genialnosti in točka preloma, po kateri ne moremo več samostojno razmišljati o umetnostnem pojavu in predvsem – razmišljati z lastnimi merili, ki so nenazadnje redko enaka tistim v tujini. Še več – upravičeno so drugačna. Domača umetnost, sploh tista, ki je vezana na jezik in operira s koncepti, ki so relevantni v lokalnem okolju, mora nujno osmišljati specifike tukajšnje eksistencialne izkušnje. Najmanjše verjetnosti ni, da bi »tujina« videla to, kar vidimo mi, ko zre v slike Zorana Mušiča, posluša harmoniko Bratka Bibiča, gleda film z naslovom Slovenka, v francoščini prebira roman Draga Jančarja.
Ne zdi se mi, da Slovenci ne znamo ceniti lastnih genijev in deliti pohval. Prav nasprotno. Celotna naša identiteta je zgrajena na tem, kako nas vidi tujina. Tako se identificiramo z vsakim slovenskim uspehom, da omedlevamo, ko tujina na naš račun dahne kaj nežnega in nas potreplja po ritki. A zaupanje v neizpodbitno presojo tujine je nekaj najbolj infantilnega, kar lahko demonstrira odrasel um, naj bo slovenski ali katerikoli že: mišljenje, da je tuje mnenje samo po sebi instanca, da vsa tuja mnenja štejejo enako, da tujine ne obvladujejo iste bolezni kot slovensko okolje, da je tujina neke vrste vrhovna umetnostnozgodovinska instanca, ki lahko edina presoja, kaj je vredno pozornosti. Tu nastopi temeljna zmota – tujina odobrava, laska in zavrača po lastnih kriterijih, medtem ko imamo mi pravico in dolžnost lastno ustvarjanje motriti s svojimi. Nič ni bolj naivnega od prepričanja, da ima tujina kriterije, v katere se ne da podvomiti in so onkraj parcialnosti, malenkostnosti, preračunljivosti.
Umetnostno okolje v vseh teh abstraktnih tujinah deluje po enakih principih kot slovensko: rado ima lično zapakirane, včasih malce prikrojene zgodbice, ki pritrjujejo njihovim lastnim teorijam in idejam o tem, kako utegne zveneti slovenski umetnik, kaj upodablja in o čem pripoveduje. Od tod tuje zanimanje za slovensko umetnost, denimo literaturo, kadar ta govori o domnevno specifični slovenski izkušnji ali še bolje, o jugoslovanski izkušnji. Veliko težje pot na trg najdejo dela, ki so tematsko brez ustreznega kulturnega žiga, so nadkulturna. To lahko opazujemo tudi na primeru našega recepcijskega aparata. Ko prevajamo ruske avtorje, pričakujemo, da govorijo o »ruskem«. Bolj je dežela izvora eksotična, bolj je pomembno, da so teme specifične glede na avtorjevo poreklo. Umetnostne sisteme povsod obvladuje ista ideologija pluralnosti in vključujočnosti. Umetnostni trg danes, če je resen, ne sme ignorirati kuriozitet na robu njegovih kulturnih zanimanj. Po drugi strani je na nadnacionalnem umetnostnem trgu »slovenskost« zanimiva le, kolikor po njej vlada povpraševanje. A tudi če se slovenski umetnik odlično poda v tuje predstave slovenskega ali cveti v tržnih pogojih, to ne spremeni dejstva, da slovenski umetnosti doma še vedno ostaja predvsem naloga, da osmišlja našo lastno izkušnjo.
Vsak uspeh v tujini je vedno vesela novica in ni dvoma, da se spodobijo čestitke. Pri tem ni vedno produktivno preverjati, ali kritik osebno prijateljuje s slikarjem, ali literati izdajajo pri pomembnih ali obskurnih založbah ter kdo te knjige nazadnje kupuje. Nima smisla preverjati, s kom kdo spi, kdo komu vrača uslugo, nenazadnje ni pomembno niti, ali so slovenski prodori na tuje subvencionirani ali samonikli. Navzkrižij in absurdov je poln že domač umetnostni svet, ni dvoma, da poganjajo tudi čislano tujino. Nesmiselno pa je, da do kraja vdano zaupamo, da nam tujina osmišlja naše lokalno okolje in tukajšnjo ustvarjalnost ter se prostovoljno odrekamo avtonomnemu razmišljanju o njej. To je namreč kontraproduktivno – umetnost ima to smolo ali pač srečo, da ima najboljše tolmače med svojimi najbolj neizprosnimi kritiki. Ni problem, da na tujem kdaj pa kdaj pohvalijo, problem je, da v tujini s prstom ne bodo mignili, da bi dali od sebe krvavo potrebno refleksijo.
