Dan po tistem, ko je propadel drugi poskus prodaje Telekoma v zadnjih sedmih letih, je bil torej povsem drugačen od apokaliptičnih napovedi, ki smo jih od leta 2013 in sprejetja seznama petnajstih podjetij, namenjenih privatizaciji, poslušali iz vrhov slovenske politike. Ugled Slovenije, kljub temu da Telekom do nadaljnjega ostaja v večinski državni lasti, očitno ni bil nič bolj načet kot v mesecih pred tem. Prekinitev postopka, ki ga pred tem »ni bilo mogoče ustaviti«, SDH ni povzročila pravnih težav. Državi ne grozijo morebitni povračilni ukrepi Bruslja, potencialni kupci drugih podjetij pa še vedno hodijo po državi.

Večina svaril in opozoril, kaj se bo zgodilo, če Telekom ne bo prodan, se je tako izkazala za floskule. V isto kategorijo bi lahko uvrstili tudi Cinvenov spin, da se je iz posla umaknil zaradi »kompleksnosti slovenske politike«. Prav politika (beri: vlada Mira Cerarja) je namreč Cinvenu v zadnjih mesecih odprla vsa vrata do Telekoma.

Ne verjamete? Britanci so imeli skoraj pet mesecev status edinega kandidata za nakup. Še spomladi je vlada vse ključne odločitve, povezane s prodajo Telekoma, prepuščala upravi in nadzornikom SDH, ki so bili prodaji večinoma naklonjeni. Tudi premier prodaje ni zgolj javno podprl, ampak je Britancem z navedbami, da »Telekom z vsakim mesecem propada«, celo pomagal zbijati ceno. Še v začetku julija je Boris Koprivnikar predstavnikom Cinvena kot podpredsednik vlade osebno zatrdil, da ta prodajo podpira. Politična moč »zagovornikov nacionalnega interesa« je bila vsaj v primeru Telekoma zanemarljiva. Edini minister, ki je skušal aktivno preprečiti prodajo, je odletel iz vlade. V njej je kljub občasnemu žuganju brez prevelikih težav ostala tudi SD, ki ji interesne pipice, zavite v celofan »politične stabilnosti«, še vedno pomenijo precej več kot ideološki boj. Tudi manever Združene levice v državnem zboru se pričakovano ni izšel. Težko je zato verjeti, da se je Cinven iz Slovenije umaknil zgolj zaradi Marka Goloba.

Neprodaja Telekoma tako nikakor ni ne zmaga »nacionalnointeresnih« prvoborcev ne poraz fanatičnih častilcev kulta privatizacije za vsako ceno, četudi odsekano. Šlo je za poslovno odločitev finančnega sklada, ki vlagateljem, potem ko mu ponujene cene ni uspelo znižati, ob podražitvi financiranja ni mogel zagotoviti obljubljenega donosa.

Precej zanimiveje bo zato videti, kakšne bodo njene posledice na domači fronti. Te znajo biti največje za upravo SDH. Začasni konec najpomembnejšega privatizacijskega postopka skupaj s koncem prodaje NKBM odpira novi nadzorniški ekipi vrata do prvih kadrovskih potez. V tem mešetarjenju, ki se že razširja tudi na nadzorne svete državnih podjetij, se bo verjetno spet pozabilo na ključni vprašanji: želi država iz Telekoma vsaj poskusiti ustvariti močnega regionalnega igralca? In če, ali se je v imenu tega cilja pripravljena odpovedati tudi visokim dividendam in kupnini za svoj delež? Obenem bomo še naprej zaman čakali, da bo Cerar pristojnim organom vendarle že razkril imena zloglasnih pijavk, domnevno prisesanih na Telekom.