Kapilarni odvzem
»Kri je bila otrokom odvzeta iz prsta na roki, gre torej za tako imenovani kapilarni odvzem, a smo v obdelavo podatkov zajeli le 83 vzorcev, tri pa izločili, ker smo ugotovili, da so družine vmes zamenjale občino bivanja, a so se starši vseeno odzvali vabilu in pripeljali otroke na odvzem,« še pove Ivartnik. Kot pravi, je imelo deset otrok vrednosti višje od 100 gigadžulov, na splošno pa so bile izmerjene vrednosti nižje kot lani, a na ravni izračunanih letnih povprečnih vrednosti od leta 2010. »Letošnji rezultati potrjujejo ugotovitve iz prejšnjih let, da se povprečne vrednosti svinca v krvi otrok iz zgornje Mežiške doline ne zmanjšujejo več. Potrebnih dopolnitev programa žal ne uspemo realizirati, poleg tega pa se pojavljajo še novi problemi z zagotavljanjem sredstev za njegovo izvajanje, ki bi ga bilo treba razširiti na najbolj onesnažene lokacije v zasebni lasti. To pomeni, da bi morali sanirati onesnažena zasebna dvorišča, vrtove in fasade, še več pozornosti bi morali pri posameznikih nameniti varovalni prehrani, subvencioniranemu nakupu kakovostnih sesalnikov ter ustaviti oziroma omejiti uporabo obremenjenega gradbenega materiala v dolini,« pravi Ivartnik. Kot še dodaja, opažajo tudi, da je mogoče povezati poklicno izpostavljenost staršev svincu in ugotovljene višje vsebnosti svinca v krvi njihovih otrok.
V Ljubljani vik in krik, v Mežiški dolini apatija
V precejšni meri ovira napredek tudi dojemanje ljudi, ki so navajeni bivanja v takem okolju in to sprejemajo kot nekaj samoumevnega. Včasih so zato premalo kritični in tudi premalo pazljivi pri izvajanju nekaterih opravil. Na to, da so postali ljudje kar preveč apatični, kaže tudi reakcija ljudi na drugem koncu Slovenije, ko so ugotovili povišane vrednosti svinca v tleh otroškega igrišča. Konkretno je šlo za viški vrtec Hiša pri ladji, kjer so bile dovoljene vrednosti svinca prekoračene za štirikrat. Vrtec so do nadaljnjega zaprli, vrata pa bodo za otroke znova odprli šele, ko bodo onesnaženo zemljo zamenjali z novo, neoporečno.
V Ljubljani so ob odkritju onesnažene zemlje s svincem torej zagnali vik in krik, v Mežiški dolini pa ljudje to sprejemajo kot nekaj samoumevnega. »Zato bomo morali še naprej posvečati veliko pozornosti informiranju javnosti in motiviranju ljudi, da bodo tudi sami prispevali k zmanjšanju izpostavljenosti svincu ter preprečevali njegov vnos v telo,« pravi Ivartnik. Dodaja še, da je lahko takšna motivacija uspešna le ob pogoju, da je sanaciji naklonjena tudi širša strokovna javnost in seveda politika, ki je pri razdeljevanju denarja vse bolj skopuška.
