Točnih podatkov o tem, koliko ljudi smrči, seveda ni dostopnih, je pa znana groba ocena, ki pravi, da smrči med 30 in 50 odstotkov ljudi, več moških kot žensk. Smrčanje pa ni le nadloga, ki krati spanec, temveč lahko odraža tudi zdravstvene težave.

Lahko je simptom za obstruktivno apnejo med spanjem (OSA) – bolezen, pri kateri bolniki med spanjem pogosto prenehajo dihati, najpogosteje med smrčanjem. Do tega pride zaradi zapore, ki nastane v zgornjih dihalnih poteh – v ožini žrela za mehkim nebom, jezičkom in korenom jezika. Dalj časa ko ta zapora traja, manj kisika je na voljo organizmu. Oseba se za trenutek prebudi, običajno globoko zajame zrak in zasmrči ter takoj ponovno zaspi. Teh kratkih prebujenj se ljudje niti ne zavedajo, močno pa porušijo kakovost spanca.

Hujšanje in opustitev kajenja

Točnih podatkov, koliko ljudi trpi za boleznijo OSA, ni na voljo, so pa po pisanju britanskega Guardiana izsledki študije izpred skoraj dvajsetih let pokazali, da pri okoli 80 odstotkih bolnikov te bolezni sploh nikoli ne diagnosticirajo.

Pri blažji obliki bolezni, tako pravijo na Kliniki Golnik, je prvi ukrep hujšanje in upoštevanje ukrepov, ki preprečujejo smrčanje. »Odpovedati se je treba uspavalom in kajenju, po šesti uri zvečer pa tudi alkoholu. Smrčanje omejuje tudi spanje na boku in uporaba nižje blazine v obliki črke U.« Prav tako k odpravi bolezni pripomore izboljšanje nosne prehodnosti – z zdravili ali kirurško.

Večina smrčanja pa ni simptom te bolezni, temveč le glasna nadloga, ki moti (predvsem partnerjev) nočni počitek. Medicina zna smrčanje sicer omejiti z minimalno invazivnimi kirurškimi posegi, pogosto pa je dovolj, če ljudje upoštevajo nekaj praktičnih nasvetov. K zmanjšanju smrčanja pogosto pripomoreta zmanjšanje telesne teže in izogibanje alkoholu pred spanjem. Na trgu pa je tudi kopica nosnih obližev, ki naj bi odpirali dihalne poti in s tem omejevali smrčanje.

Krepitev vratnih mišic

Raziskovalci brazilskega spalnega laboratorija medicinske šole v Sao Paulu pa so k zmanjševanju smrčanja ubrali nekoliko drugačen pristop. Izhajali so iz domneve, da smrčanje povzročajo ohlapne vratne mišice, zato so razvili več dnevnih vaj, ki naj bi te mišice v vratu okrepile.

Pod drobnogled so vzeli 39 prostovoljcev in jih razdelili v dve skupini. Prostovoljcem iz prve skupine so ponoči namestili nosne obliže, drugi skupini pa predpisali vaje za vratne mišice. Opazovali so jih tri mesece in ugotovili, da so prostovoljci iz prve skupine po treh mesecih še vedno enako glasno in pogosto smrčali kot na začetku opazovanja. Pri prostovoljcih iz druge skupine pa so ugotovili, da so jim vaje za krepitev vratnih mišic pomagale. Pogostost smrčanja se je pri njih znižala za tretjino, glasnost pa za skoraj 60 odstotkov. ep