Brez izbire kupca se je končal še drugi poskus privatizacije Telekoma Slovenije v zadnjih sedmih letih.
Po tem, ko je britanski finančni sklad Cinven včeraj tudi uradno sporočil, da odstopa od ponudbe za nakup 72,8-odstotnega državnega deleža v Telekomu Slovenije, so družba, Slovenski državni holding (SDH) in vlada spet na začetku. V zraku so ugibanja o novem krogu privatizacije Telekoma Slovenije, ki je v začetku tedna že oddal nezavezujočo ponudbo za nakup Telekoma Srbije. Ob nadaljnjem kratkoročnem znižanju cene delnice gre v prihodnjih dneh pričakovati tudi boj za interpretacijo, kdo je odgovoren za padec privatizacije Telekoma Slovenije. To je že odprlo tudi špekulacije, ali bi bila lahko prav neuspešna prodaja Telekoma Slovenije povod za morebitne kadrovske spremembe v upravi SDH.
Kaj je ustavilo Cinven? Ne politika, ampak ekonomika
Čeprav je Cinven kot enega ključnih razlogov za odstop od nakupa Telekoma Slovenije navedel »kompleksnost političnega okolja« v naši državi, je nesporno dejstvo, da so imeli Britanci s stališča tistega dela domače politike, ki ima v rokah odločevalske vajeti, vrata do nakupa Telekoma tako rekoč na stežaj odprta. Od junija, ko se je Cinven s SDH, ki ga vodi Matej Pirc, že tri mesece sam pogajal o nakupu deleža, je imel tudi javno podporo premierja Mira Cerarja. Celo nasprotovanje SD vlade ni resneje zamajalo – povsem drugače kot leta 2008, ko sta prodajo Telekoma islandskemu Skiptiju v prvi vladi Janeza Janše blokirali stranki SLS in DeSUS. Njihova osnovna ponudba v višini sto evrov na delnico je dobila zeleno luč nadzornega sveta SDH. Tudi ključni Cinvenov pogoj – soglasje makedonskega regulatorja trga za združitev Telekomove tamkajšnje družbe One in operaterja Vip v lasti Telekoma Austria, ki bi Telekomu Slovenije omogočila umik z makedonskega trga – je bil izpolnjen že v začetku julija.
Kaj je torej Cinven ustavilo pred nakupom Telekoma? Odgovor na to vprašanje velja iskati predvsem v ekonomiki posla. Ta je danes za finančni sklad, ki bi Telekom Slovenije čez pet ali več let preprodal naprej, danes drugačna kot pred meseci. Razlogov za to je več. Prvi je povezan z grško krizo in zaostrenimi pogoji na finančnih trgih, ki so podražili ceno Cinvenovega zadolževanja oziroma izdaje obveznic, s katerimi so želeli financirati posel. V Cinvenu so prevzem Telekoma, ki bi bil po osnovni ceni (brez dividend in dodatkov) skupaj vreden 650 milijonov evrov, očitno ocenili kot premalo donosen za njegove vlagatelje. Že od prej so Britance motili tudi stroga regulacija Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) pri nadzoru domačega trga, zaostrene razmere na njem, ki so razvidne iz cenovne vojne med operaterji, in negativen vpliv prihajajoče nove evropske regulative, povezane z mobilnim gostovanjem, na prihodke Telekoma Slovenije.
Telekom želi v Srbijo: kje bo našel vire?
Za vse te dejavnike tveganja so v Cinvenu vedeli že ves čas trajanja privatizacijskega postopka. A za Britance so bili sprejemljivejši zaradi visoke donosnosti posla in ambicioznih načrtov v Sloveniji. Cinven je bil namreč v igri tudi za nakup terjatev v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) do T2. A v Cinvenu so očitno že junija, ko se je izkazalo, da SDH ne namerava več popuščati pri ceni, začeli iskati najelegantnejšo pot za umik iz posla. Pri tem je najbolj protislovno, da je prav v tem času Cerar začel javno navijati za prodajo Telekoma.
Žogica se je zdaj vrnila k SDH in vladi. V strategiji upravljanja državnega premoženja, ki jo je pred poletjem sprejel državni zbor, je Telekom Slovenije opredeljen kot portfeljska naložba, torej predvidena za prodajo. Novo priložnost za umik iz lastništva so državi pred dnevi ponudili kar v Telekomu. Oddali so namreč nezavezujočo ponudbo za nakup Telekoma Srbije. Zanj v Telekomu Slovenije nimajo dovolj virov, saj gre za posel velikosti od 2 do 2,8 milijarde evrov (brez upoštevanja dolgov Telekoma Srbije). Tudi zato je pričakovati, da bodo v Telekomu Slovenije denar za morebitni prevzem skušali zbrati ali z dokapitalizacijo družbe, ki bi jo država lahko izkoristila za zmanjšanje svojega deleža, ali v navezi z morebitnimi finančnimi partnerji, ki bi Telekomu Slovenije pomagali financirati morebitni prevzem v Srbiji.
Dilema države: kako in kdaj privatizirati?
A ključna bo hitra odločitev. Z njo bo lahko država ublažila tudi morebitne negativne odmeve Cinvenove odločitve v mednarodnih finančnih krogih. Druga možnost je, da se v SDH odločijo za nov razpis za prodajo državnega deleža. Ta za družbo v času, ko se ta poslovno prestrukturira, ne bi bila ugodna. Že zadnji postopek privatizacije je namreč Telekom Slovenije skoraj dve leti hromil pri tekočem poslovanju, strateških odločitvah in dogovorih o refinanciranju obstoječih dolgov, v tem času pa si je država izplačevala tudi visoke dividende.
»Če na vidiku ni nobenega zanimanja (za nakup, op. p.), potem je bolj smiselno zaključiti zgodbo. Torej prepustiti družbi, da sama optimizira svoje poslovanje in tako zagotovi, da bodo obstoječi lastniki tudi v prihodnje prejemali ustrezen dividendni donos,« meni Sašo Stanovnik, vodja oddelka analiz in glavni ekonomist Skupine Alta. Status lastništva Telekoma Slovenije bi se po njegovem moral razrešiti še pred odločitvijo o tem, kako bo družba financirala morebitni naskok na Telekom Srbije. Po preliminarnih ocenah bo Telekomov dobiček iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) konec leta presegel dvesto milijonov evrov, kar je več od načrtov družbe.
